Brigita Šuler do takrat ni imela nikoli nobenih omembe vrednih težav in bila je vesela, misleč, da po mami ni podedovala težav z žolčem in jetri. Potem pa je nepričakovano udarilo kot strela z jasnega neba. »Pri kosilu sem začutila bolečine v trebuhu. Ker so se stopnjevale, sem po nekaj dneh odšla k zdravniku. Ugotovili so, da je vnet in zamašen žolčnik in da ga je treba odstraniti,« pravi. Kmalu po operaciji so se spet začele bolečine, ki so bile še hujše kot prvič. Spet je trajalo nekaj časa, da so specialisti dognali, da ima visoko v žolčnem kanalu tudi kamen, ki se je uspešno skrival vsem, le specialistki v Brežicah ne.
Ker ji je vsaka žlica povzročala močne krče, sploh ni prenesla več hrane. »Vnela se mi je trebušna slinavka, jetrni encimi so bili močno povišani in imunski sistem se je skoraj sesul. Približno dva meseca sem potrebovala, da sem po odstranitvi kamna prišla spet k sebi,« se spominja. Okrevanje je pomenilo tudi začetek novega načina življenja. »Po operacijah sem morala za določen čas na strogo žolčno dieto. Morala sem se navaditi na povsem drugačno hrano, kar pa sploh ni lahko. No, sama sem imela, če temu lahko tako rečemo, tudi srečo. Hrana, ki sem jo oboževala, mi je začela povzročati bolečine in je zato šlo lažje. Brez polnomastnega sira sploh nisem mogla preživeti dneva, zelo rada sem imela oreščke, sadje, pojedla sem ogromne količine solate, žit … Zdaj mi to sploh ne tekne več.«
Brigita uživa bel kruh, lahke mlečne jedi, bele testenine, izogiba pa se težkim omakam, ocvrti hrani, surovemu sadju in solatam. Čokolade in sladkarij ni poskusila že od lanskega marca. Od sladkega najraje poje le kakšen povsem navaden masleni piškot ali pa košček domačega zavitka.
Spremeniti je morala tudi število obrokov. Če sta prej te pogosto narekovala naglica ali dnevni urnik ob različnih urah, zdaj redno jé večkrat dnevno manjše obroke. »Postala sem celo zelo izbirčna, vendar z razlogom, saj imam drugače težave. Zato obroke najraje pripravljam sama, tako najbolje vem, kaj vsebujejo,« pojasni.
Ne glede na vse pa ji ni niti najmanj težko. Doživela je namreč neprijetno in hudo preizkušnjo in je zato to najmanj, kar lahko stori zase. »Nimam nobenih skušnjav in težav pri upiranju določeni hrani. Je pa dobra stran mojega prehranjevanja, da ne pridobivam kilogramov. Lani sem precej shujšala in zdaj že vse leto težo uspešno držim. Pa nisem nikoli lačna, saj jem večkrat na dan, kot sem prej.« Najbolj vesela pa je, da je več ne boli nič, in upa, da bo tako tudi ostalo.