Melodije Slavka Avsenika so kulturna dediščina Slovenije, Evrope in vsega sveta, je v nagovoru izrazil Borut Pahor.
Pogreb z vojaškimi častmi. Foto: Arsen Perić/M24
Zdravljico in Golico je Pahor označil kot dve himni, dve umetnini, ki, kot je dejal, izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. "Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi," je dejal.
Slovenci se po Pahorjevih besedah nimamo za radosten narod, a če zaslišimo Golico, v hipu eksplodiramo v nepopisno srečo. Slovenci se tudi nimamo za povezan narod, a ko kjerkoli zaslišimo pesem Slovenija, od kod lepote tvoje, ga tisti hip ni "čvrstejšega lepila od solz ganjenosti in narodne pripadnosti".
Pesnik in pisatelj Ivan Sivec, ki je napisal marsikatero besedilo za Avsenikove pesmi, je Slavka Avsenika v svojem nagovoru označil kot kralja slovenske glasbe, ki je svoje veliko notranje bogastvo od mladosti pa vse do zadnjega diha razdajal svojim ljudem, ki je vsem slovenskim glasbenikom zapustil zlato dediščino, iz katere bodo lahko črpali še stoletja.
Predstavnik Društva slovenskih skladateljev Tomaž Habe je navedel besede simfonika Matije Bravničarja, ki je o Avsenikovi glasbi dejal, da ima vonj po naši zemlji in izraža naše bistvo. Njegove polke in valčki so sicer preprosti, a ravno v tem je moč njegove glasbe, ki je iskrena, neizumetničena, naravna, pa vendarle izpovedna v svojem žanru, je dejal Habe.
Župan Občine Radovljica Ciril Globočnik pa je izpostavil ponos, ki ga domačini občutijo ob tem, da Avsenikova glasba, ki je nastajala v teh krajih, že toliko desetletij navdušuje ljudi po vsem svetu.
V imenu družine se je od Slavka Avsenika poslovil njegov najstarejši sin Slavko Avsenik ml. Obudil je spomin na čase, ko je bil oče zaradi svoje glasbe veliko zdoma. Kot je dejal, so ga pogrešali, a so vedeli, da počne nekaj pomembnega in dobrega.
Poklon velikanu Slavku.Foto: sta
Sam je, ko je odšel od doma, očeta bolje spoznaval preko zgodb njegovih poslušalcev in oboževalcev ter preko študija del skladateljev, ki so ustvarjali svetovno glasbeno zgodovino, ko ga je primerjal z njimi. Kot je dejal, je moral oditi od njega, da se je lahko vrnil k njemu, moral se je močno odkloniti od njega, da se mu danes lahko globoko prikloni. V nagovoru se je spomnil tudi na sestri, ki sta umrli v nesreči leta 1957, stari 2 in 4 leta.
Na žalni slovesnosti je zazvenelo tudi nekaj Avsenikovih pesmi, med njimi Slovenija, od kod lepote tvoje, Gozdovi v mesečini, Tam kjer murke cveto, Kadar bom vandral, Pesem nosi pesem mojo slovesnost pa se je sklenila s poslanico več kot 100 slovenskih glasbenikov, ki so se Slavku Avseniku zahvalili za izjemno glasbeno dediščino, ki jo je ustvaril skupaj z bratom Vilkom.
V maši zadušnici pred žalno slovesnostjo, ki je potekala v cerkvi sv. Urha, je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je vodil mašo, o Avseniku dejal, da je domačim in vsem nam zapustil izjemno in enkratno ter neponovljivo ustvarjalnost na področju glasbe. Hkrati nam je zapustil neprecenljivo dediščino vere, ljubezni, zvestobe, pozornosti do drugega, srčne kulture, gostoljubnosti in tihega ponosa na to, kar smo.
Poslednje slovo. Foto: Arsen Perić/M24
Žalni slovesnosti je sledil pogreb na tamkajšnjem pokopališču, kjer so Slavka Avsenika pokopali v družinski grobnici. Avsenika so pokopali z državnimi in vojaškimi častmi.
Na pogrebnih slovesnostih v Begunjah na Gorenjskem so sicer pričakovali med 5000 in 10.000 ljudi, a se jih je zaradi hude vročine pogreba udeležilo veliko manj. So se pa nanje dobro pripravili. Med drugim je bilo v pripravljenosti šest reševalnih vozil, v triaži pa je bilo na voljo več kot 60 ležišč, poleg tega so okrepili ekipe v Splošni bolnišnici Jesenice.
Slavko Avsenik, po domače Joževčov Slavc je umrl v četrtek v 86. letu starosti. Od začetka aprila je imel hude zdravstvene težave, precej časa je bil v bolnišnici, vmes nekoliko tudi doma, umrl pa je v bolnišnici. Tam sta se z ženo Brigito pred tem spomnila tudi njune 63. obletnice poroke.
Slavko sprva ni nameraval bitu muzikant, namenil se je biti na kmetiji in v gostinstvu, ker to ni prinašalo dovolj denarja pa se je podal v Ljubljano, kjer se je zaposlil v tovarni nogavic kot pletilec, kasneje pa je prvo mesto dobila glasba. Slavko je bil tudi čebelar in lovec, ki je najbolj užival v lovu na gamse.
Navdih za svojo najuspešnejšo skladbo, Na Golici, ki je v nemščini dobila ime Trompeten-Echo, je Slavko dobil še kot delavec v tovarni nogavic, med nenehnim poslušanjem enakomernega ritma pletilnega stroja. Zelo verjetno je prav to, da je nastala tako odlična skladba prav na začetku delovanja, botrovalo k velikemu uspehu kvinteta. Po mnenju glasbenika Francija Lipičnika pa je bilo odločilno, da je bila skladba »po eni strani avtorsko močna, po drugi pa je imela to srečo, da je bila velikokrat predvajana po radiu«. Poznavalci se strinjajo, da je prav izraba radijskega medija, ki je bil takrat v vzponu, tudi sicer pomembno prispevala k uveljavitvi Avsenikove glasbe. 1981 je tako za polko Na Golici Avsenik prejel nagrado zlati lev Radia Luksemburg. Danes pa vemo, da velja za največkrat zaigrano instrumentalno skladbo na svetu.
Dragi Slavko, ponosni smo, da smo imeli čast sobivati s tabo. Hvala za prekrasno in neprecenljivo dediščino, ki si jo zapustil nam in vsem našim naslednjim rodovom.
Nikoli ne veš kdaj se spet srečamo.