Seveda jabolko ne pade daleč od drevesa in kri ni voda. Matevž, sin Nuše Derende, je bil enoinpolmesečni dojenček, ko je že šel na mamin prvi koncert. Ljubezen do glasbe se ga je prijela, a se seveda še išče; poje v skupini RockDefect in hodi na individualne pevske vaje. Hudič je le, ker je zelo dober tudi v nogometu. Z Nušo se dobro razumeta, čeprav včasih ne naredi takoj, kar mu je zaukazano, ampak najprej dokonča svoje. Ampak tak je že od malega: samosvoj in trmast. Bili smo pri Nuši in Matevžu doma. Prijazno nam je skuhala kavico in pogovarjali smo se na njihovem velikem in lepo urejenem vrtu z bazenom, ki ga oče Frenk pridno uporablja in čisti prav vsak dan.
Rojena sta na isti dan, še letnici rojstva imata isti, a obrnjeni: Nuša 1969, Matevž 1996.
Nuša: Včasih pa res razmišljam, da bi vprašala kakšno numerologinjo, zakaj je moj sin tako nedoumljiv in kaj bo z njim, kaj pomenijo te številke. (smeh)
Sta si tako zamislila s Frenkom, da boste rodili na svoj rojstni dan?
Nuša: Ne, sploh ne. Poročila sva se maja leta 1995, potem pa je meni počasi začela tiktakati biološka ura – prej sva potovala in pela v tujini. Želela sem se ustaliti, imeti družino, otroka. Ko sem rodila, sem si vzela samo mesec in pol porodniške, pa smo šli spet v tujino na nastop. Z nami je šla moja mama in potem rekla, da ne bo šla več.
Matevž, torej ste že kar takoj pili »odrsko mleko«?
Matevž: (se nasmeje) Ja, bil sem odrski otrok.
Nuša: In tudi veliko imava skupnega. Že kot majhen je bil samostojen, nič kaj dosti me ni potreboval. Spraševala sem se, ali je tako zato, ker me ni bilo dosti doma, ali se mu nisem dovolj posvečala. A tak je tudi zdaj: če se za nekaj odloči, ga je težko premakniti. Če sem hotela nekaj tisti trenutek, se je bilo najprej treba z njim pogovoriti in upoštevati njegovo mnenje, saj včasih ima prav tudi otrok. A z njim ni šlo nič čez noč. Ravno zdaj se pogovarjamo, kam bo šel študirat in kje bo živel, doma ali v Novem mestu. Tukaj ima treninge nogometa, v Novem mestu pa študij. Razmišljamo, kaj je bolj praktično.
Matevž, da ne boste znani po tem, da ste najboljši nogometaš, ki poje, ali najboljši pevec, ki igra nogomet!
Nuša: Ga že napovedujejo kot nogometaša in pevca, a jaz pravim, naj to omenjajo bolj previdno, počasi. Matevž kot vokalist mora še dozoreti. Vse ob svojem času.
Celoten intervju si preberite v 38. številki revije Zarja.