»Vesel sem, da so me v Portorožu dobro sprejeli. Lani sem si oder delil z glasbenico Steffi, s katero sva pela v duetu, letos pa sem se hotel sam prebiti skozi led. Lep odziv občinstva in žirije, pa tudi nagrada – to je najboljša potrditev, da sem na pravi poti,« pove Gregor, ki mu je bila glasba položena v zibelko. Mama je profesorica glasbe, oče pa računalničar, ki obvlada trobento. Starša sta ga zgodaj vpisala v glasbeno šolo. Po osmih letih klavirja je ugotovil, da ga petje bolj veseli kot instrumenti. Z glasbo je zrasla tudi njegova dve leti mlajša sestra, ki igra violo.
Lahkoten in sproščen
»Bil sem umetniški otrok. Rad sem bral in se družil s prijatelji. Tako otroštvo bi privoščil vsakemu: v naši ulici je bilo kup otrok, s katerimi smo se igrali. Šli smo se vse mogoče igre, se streljali z vodnimi pištolami in hodili na plažo. Imeli smo tudi prijatelje iz Ljubljane, katerih starši so imeli hišo v isti ulici, pa jih nismo imeli za 'žabarje', kakor na Obali rečemo nadutim Ljubljančanom, ki na ostale gledajo zviška,« razkriva lokalne navade. Komaj so čakali, da se vidijo in družijo. Tudi pozneje, ko zaradi študijskih obveznosti ni imel toliko časa, je komaj čakal, da se dobi s prijatelji na plaži Študentska v Ankaranu, kjer se čas ustavi in se krepijo medsebojne vezi.
»Proti koncu gimnazije sem se odločil za medicino, ki združuje naravoslovne predmete, glasbe sem se lotil za dušo. Ob prihodu v Ljubljano je sledil prvi šok. Privaditi sem se moral na dolgotrajne vožnje od doma do fakultete. V Ankaranu in Kopru si na avtobusu največ petnajst minut in si na cilju. Ljubljanski prometni kaos sem rešil tako, da sem zamenjal stanovanje,« razlaga Gregor, ki prisega na ustvarjalnost. »Mora biti pri vsem, česar se lotim. Tudi pri dentalni medicini. Ne maram rutine,« pravi. Razmišljal je tudi o študiju medicine v Veliki Britaniji, vendar je zamudil roke in postopke za vpis, ki so popolnoma drugačni kot pri nas. »Ne izključujem možnosti, da bom šel nekega dne študirat v tujino. Za zdaj sem zadovoljen. Opravil sem z izpiti, MMS je za menoj. Končno bom imel malo prostega časa za druženje. Če se človek dobro zorganizira, se vse da. Pogrešam pa bolj aktivno ukvarjanje s športom. Rad smučam, tečem, igram košarko in odbojko. Ljubezen do gibanja mi je ostala iz časov, ko sem treniral atletiko,« se smeji trenutno samski mladenič. »Ljubezen je bila, a je nekako ni več. Se pa nekaj rojeva … Srečen sem tudi na tem področju,« je skrivnosten mladenič, ki navdušuje tako z glasom kot s stasom. Dobro se počuti, če je videti dobro, a ne pretirava. Ne mara hoditi po trgovinah, za MMS je skoraj izgubil živce, ko je letal iz ene v drugo, da je našel pravo srajco, hlače, suknjič … »Naslednjič bom to zaupal nekomu, ki se spozna na to.«
Življenje, prihajam!
Gregor se v nasprotju z nekaterimi vrstniki ne pritožuje, da ni možnosti, da se nič ne da, da ni služb … »Vse je odvisno od tebe. Kako dojemaš življenje. Kakor si boš naredil, tako boš imel. Meni ni težko delati dveh fakultet, poučevati na glasbeni šoli, nastopati. V tem uživam, hkrati pa zaslužim za življenje. Rad tudi potujem. Pred dvema letoma smo si s prijatelji po koncu izpitov podarili 40-dnevni potep po Evropi. En mesec smo se vozili z vlaki z vozovnico Interrail, nato pa smo šli še z letalom v London, Španijo in na Portugalsko. Rad potujem tudi dlje. Že zdaj se veselim jesenskega potepa po Iranu. Potovanja me bogatijo. Če bi imel več časa, bi potoval še pogosteje in še dlje,« razlaga glasbenik in študent in nadaljuje, da ima zdaj krasno življenjsko kombinacijo: med letom se veliko več dogaja v Ljubljani, v toplejših mesecih pa rad uživa ob obali. Kakor koli se bo razpletlo, bo ostal povezan z morjem.