S popotniško agencijo jo je mahnila v Azijo, natančneje v Vietnam in Kambodžo, poleg ogleda tamkajšnjih turističnih znamenitosti pa je nekajkrat tudi zapela in zaigrala.
Ani je namreč glasba v krvi, zato noben njen dopoust ne mine brez nje.
»Že doma sem si ogledala, ali bi bilo na poti mogoče kje v živo zapeti. Našla sem jazz bar Saxanart, v katerem igrajo najboljši vietnamski glasbeniki, in tudi kontaktirala z njimi. Za nastop sem se dokončno dogovorila kar z natakarjem bara, in to na moškem stranišču, saj sem želela, da moja skupina, s katero sem potovala, nič ne ve o tem. Z njimi sem zapela dva jazz standarda, kar mi je bilo v izjemno veselje in tudi v čast. Na odru smo 'zajamali', naša skupina Slovencev pa je začudeno zrla vame, saj niso mogli verjeti, da stoji na odru ena od njih. Za vse je bilo presenečenje. Ta dogodek nam bo vsem ostal v lepem spominu,« je razkrila Ani.
Dva tedna popotovanja, en teden poležavanja
Ani si je za nakup daril vzela zadnja dva dneva, a je imela za to bolj malo možnosti, saj so v Vietnamu v tem času praznovali novo leto in je bilo skoraj vse zaprto. »Tudi ulice so bile neverjetno prazne in tihe, česar sicer nikoli ne doživiš,« je dejala glasbenica. Prijateljem je s potovanja prinesla čaj.
Dnevi glasbenice so bili sicer zapolnjeni z zelo raznolikimi doživetji. »Vietnama smo se lotili od juga proti severu, nato pa pot nadaljevali v Kambodžo in se vrnili v Vietnam – Saigon. Prehodili smo nešteto mestnih ulic, kolesarili med riževimi polji, se družili z domačini, ki so nas peljali v svoje skromne domove, nam razlagali o načinu življenja, pokazali, kako ribariti in kako vzgojiti riž, ki je njihova glavna jed. Občudovali smo najlepše templje na svetu, poležavali na plažah, pili vietnamsko kavo, spoznavali kulturo, prometni kaos, se na vsakem koraku srečali z obsedenostjo s karaokami, križarili po Zalivu Halong …« je vneto razlagala Ani. Najbolj od vsega pa je glasbenico prevzelo življenje majhne vasice ob jezeru Tonle Sap v Kambodži. »Ljudje živijo v hišah na kolih, vse je neverjetno skromno. Otroci se vozijo v šolo s čolni, šola je plavajoča stavba … Vas je sicer samo okrog 50 kilometrov oddaljena od razvitejšega mesta. Ta neverjetna razlika med razvitejšim in manj razvitim svetom je za popotnike prav navdušujoča,« je dejala Frecetova. Tretji teden pa si je vzela za počitek. Najprej si je na otoku Phuc Quoc privoščila malo poležavanja na plaži in pohajkovanja po otoku, nato pa se je podala še v Saigon, ki se je izkazal za njeno najljubšo destinacijo predvsem zaradi jazz bara z živo glasbo.
V Azijo se bo še vrnila
Ani je zelo navdušila tamkajšnja kulinarika, še posebej njihova morska hrana, razočarana pa je bila nad smetmi, ki jih je videla na skoraj vseh plažah: »Imajo čudovito morje, lepe obale, a kultura pospravljanja smeti še žal ni razvita.« Kljub temu se namerava v Azijo še vrniti, toda najverjetneje v zimskem času, saj ima raje zimo kot poletje.
