Režiser Jani Sever spremlja Lovšina na rojstnodnevni zabavi, v studiu, na majhnih in velikih odrih, v zaodrju, med gledanjem športa na televiziji in doma, ko se odpravlja na koncert. Vmes so arhivski posnetki z začetkov kariere Pankrtov, a v središču ostaja portretni format. Kdo je Lovšin, avtor mnogih že ponarodelih pesmi, ki je ob Pankrtih pisal skladbe, obarvane z erotičnim, »a nikoli vulgarnim« nabojem, kot nekje v filmu poudari njegova žena Darja?
Film odpira vaša izjava: »Vsak ima sanje o limuzinah, puncah, denarju in stadionih. Te sanje ima vsak, ki se ukvarja z rock 'n' rollom.« Kaj od naštetega ste imeli vi?
Edini stadion, na katerem smo nastopili, je bil še v Jugoslaviji, v Zenici, kjer smo igrali Bandiera Rossa. Sanje moraš ves čas obnavljati. Vse, kar si dosegel, niti ni bistveno, pomembno je, da sanje spreminjaš, da se jih zavedaš in da jih ne jemlješ preveč resno. Življenje se s tabo šali in ti se moraš z njim.
Je prepoznaven obraz takrat odpiral več vrat kot danes?
Meni se je v času Jugoslavije zgodilo precej dobrih stvari, ker sem bil glasbenik. Takrat je to še nekaj pomenilo. V Istri sem dosti lažje prišel do priveza za barko, ker smo naredili slovensko nogometno himno (Slovenija gre naprej, op. a.). Zaradi nje sem bil tam večji »džek« kot pri nas.
Kako pa je bilo z denarjem v glasbeni karieri? Se ga je nabralo veliko in hkrati veliko zapravilo za užitke?
Ko gledaš številke, ki se obračajo na drugih področjih, smo glasbeniki v svojem rokavu, a tu ni slabo. Profesionalno kariero novinarja sem opustil, ko je v naši državi postal ta poklic – z izjemo peščice novinarskih zvezd – depriviligiran in podcenjen. Zasebni lastniki medijev so veliko bolj mačehovski, kot so bili državni. V glasbi si sam svoje sreče kovač in je odvisno, ali imaš pravo pesem. Zaradi ene uspešnice imaš lahko koncerte vse leto. Sam sem imel srečo, da mi je vsakih nekaj let uspelo spisati to uspešnico, z leti pa se jih je tako precej nabralo. Moram povedati, da je moja letošnja koncertna sezona ena najboljših, kar sem jih imel. Če sem si včasih domišljal, kako bom po 60. letu počel kaj drugega, zdaj to ni izvedljivo, ker nimam časa.
Kaj ste želeli početi po šestdesetem?
Ribariti in hoditi po Sloveniji. S Petrom Mlakarjem sva dogovorjena, da bova hodila po brezpotjih Slovenije, po sredogorju, ki je kot nalašč za pohodništvo. Na koncertih v Cankarjevem domu in v Stožicah ugotavljam, da je že triurni nastop napor, včasih pa smo z lahkoto nastopali štiri ure. (smeh) Malo se šalim.
Naslednja scena filma prikazuje, kako se z mlado punco pogovarjata v zaodrju. Govorite ji, da ste po očetu iz Ribnice in da imate vikend pri Grmadi. Ona je ob tem povsem navdušena, vse je »ful kul« in »daj, nehi, no«, ko ji pokažate fotografije vikenda na telefonu. Potem ji prišepnete, naj si zapiše številko, saj bi bilo lepo, da se dobita na kavi. Skozi dokumentarec se zdi, da ste ribič iz Ribnice, ki meče mreže puncam.
Lovec je osnovna vloga moškega in očitno je to eden od »lajtmotivov« mojega življenja. (smeh)
Nato vaša žena pove, da ste »mal' mahnjen na zdravstveni poklic. Na zdravnice, medicinske sestre, fizioterapevtke ... Na vse, ki negujejo in vračajo.«
Resnično so ti poklici pri meni cenjeni. (smeh) Moja prva punca je še vedno moja zdravnica. Druženje je bolj pomembno kot pot, v slednji sem budist. Druženje je nekaj, kar nas opredeljuje. Človek je družabno bitje. Imam nekaj odličnih prijateljev, ampak tudi ženske so lahko odlične prijateljice in družba. Ne gre samo za proces ohranjanja vrste, gre tudi za ohranjanje zdravega duha v človeški vrsti. Tukaj mislim na spokojno in veselo druženje, neodvisno od tega, kakšne »intezivitete« je.
Verjetno ste se v mlajših letih več »družili« z nežnejšim spolom. Vas je bilo kdaj strah, da ste kaj »staknili«?
Očitno sem gojil varne odnose. Nisem zahajal v tvegane družbe, in če je videti, da smo takrat živeli zelo divje, smo na neki način to počeli v precej ozkem krogu prijateljev. Če parafriziram: naša osvežilna napitka sta bili bevanda in pivo, nikoli nismo pili red bulla ali podobnih poživil. Naša droga je bila žoga. Saj smo bili »švalerji«, a na drug način. Tisto so bili drugi časi. Po eni strani smo zgrešili hipijevsko sceno, po drugi pa smo bili prestari, ko se je začela techno revolucija in divje zabave. A kolikor slišim, slednje nimajo takšne zveze z erotiko, temveč so bolj avtoerotične. Naša glasba je bila vseeno bolj erotična. Erotika v bolj romantičnem smislu, ne v razdiralnem.
Nato vidimo, kako se odpravljate na koncert. Ste še vedno na trnih vsakič, ko se odpravite na nastop?
Odvisno. Oder ima neko magijo, ne glede na to, ali je velik ali majhen. Od pradavnine je nekaj v ljudeh: včasih so imeli šamane in obrede, pred 500 leti je bila Cerkev zelo »in«, zdaj pa je glavna religija nogomet. Rock je v tem pogledu ena takšnih religij. Vsi iščemo izlete, eni hodijo na morje, drugi v hribe, tretji na tekme, večina ni zadovoljna samo s svojo službo. Z glasbo se prestaviš v drug svet, to je izlet in hkrati prehod, ki nudi izpolnitev tega pustolovskega duha, ki je v tebi.
Vam je težko preklapljati glasbeni program od koncerta do koncerta? Enkrat ste na odru s Pankrti in pojete »jaz sem anarahist, pankrt, pankrt in nudist«, naslednji večer pa kantavtorske pesmi sami ali s Španskimi borci.
Pankrti smo želeli prodati angleško različico Rdečega albuma založbi Alternative Tentacles. Od njih smo dobili odličen odziv na tri skladbe od šestih in želeli smo, da jih posnamemo več v duhu teh treh hitrejših. Mi pa smo naredili eno počasnejšo pesem, eno bolj reggae, dva sta bili punkovski. Vedno sem imel rad spremembe že znotraj koncerta, te različne skladbe zrcalijo moje različne obraze. Rad imam napadalen, politično iskren rock 'n' roll, hkrati pa se rad umaknem v intimno, erotiko in »zajebancijo« na istem koncertu. Praviloma to zasedbam ni bilo »dovoljeno«, The Rolling Stones pa so popoln primer, da se je to lahko naredilo: prepevali so tako Let's Spend the Night Together kot Lady Jane. Jaz sem lahko divji, če se utrudim, pa mi ni treba več pozirati. Kako pesem lahko odigram tudi povsem »na izi«.
Nastopate sami, s Španskim borci, Pankrti, lani ste se v Laškem za en večer vrnili s Sokoli, s katerimi ste v devetdesetih poželi največje komercialne uspehe, a ste jih razpustili, ker je zadeva postala preresna.
Pankrti smo bili jugoslovanska zasedba, prepoznavna povsod po državi, s Sokoli pa smo postali bolj slovenska ljudska skupina z odlično obiskanimi koncerti. Bilo je zelo intenzivno in tako naporno, da se je ta »mašina« malce utrudila. Mogoče lahko v enem obdobju igraš vsak dan, tako kot so Beatli v Hamburgu, a mi smo začenjali nastope ob desetih zvečer ali pa dveh zjutraj – in to štirikrat tedensko. Vsi smo hodili v službe in v nekem trenutku je to postalo samo delo – in nikoli nisem hotel, da mi je glasba samo delo, temveč hkrati konjiček ter zabava. Z glasbo sem želel skupaj z občinstvom najti vibracije, ki te obnovijo, ne pa izčrpajo.
Se k ustvarjanju albuma spravljate »kampanjsko« ali ste eden tistih, ki ves čas brenka in beleži ideje?
Prišel je čas, ko se albumi zaradi slabe prodaje ne snemajo več. Ko ob tem ugotoviš, da imaš pripravljenih deset neobjavljenih skladb, da si v zadnjem letu objavil le dve in sta se obe pri poslušalstvu dobro obnesli – Briga me in Ti lahko, sta se »prijeli« kot nobena moja pesem zadnjih 15 let –, veš, da ti nekaj časa ni treba skrbeti. Nikoli se mi ni ljubilo delati glasbe samo zase, vedno sem delal tudi za poslušalce in odziv. Tudi kitaro igram le, ko delam pesmi, sicer pa ne. Kitara te mora »zrajcati«. Ker je kot ženska, s katero se gledata in jo osvajaš, ona pa se odziva ravno toliko, da te vznemirja. Z njo imam erotičen odnos: ko jo enkrat primem, je to kot seks. Tako pišem skladbe in za večino nisem porabil veliko časa.
Razprodali ste samostojni koncert v Cankarjevem domu, s Pankrti napolnili Stožice, pred vrati je premiera filma. Zdi se, da doživljate novo renesanso priljubljenosti.
Ne vem še, kakšen bo odziv na film. Spet sem na tej točki, ko se mi ne ljubi razmišljati o uspehu. Dosegel sem prej omenjene cilje. Ne vem, ali me je kdaj kaj tako zaposlovalo kot zadnja plošča Območje medveda. Imel sem občutek, da imam ogromno dobrih stvari, ki sem jih želel zapakirati tako, kot je treba. Po tem garaštvu sem se znašel na meji, ko nehaš uživati in je treba samo še trdo delati. Ustavil sem se in končal miksanje plošče.
Za koliko let je to prestavilo načrte o ribičiji in pohodništvu?
O tem zdaj ne razmišljam, saj imam za december že dogovorjenih nekaj nastopov. Zdi se mi, da je to vse v duhu, ki ga poskušamo ujeti: tam, kjer se zlijeta rock 'n' roll in ta duhovnost, ki se poskuša upreti materializmu. Ta zlahka postane meč nad tabo. Ugotovil sem, da je bistven današnji dan, ne včerajšnji in ne jutrišnji.