Kot 19-letni dolgolasec je sodeloval v drugi sezoni oddaje Slovenija ima talent in se istega leta udeležil še Misije Evrovizije. Leta 2013 je s pesmijo Tam na obali nastopil ter navdušil na Melodijah morja in sonca, na katerih je prejel nagrado Danila Kocjančiča za najboljšega mladega izvajalca oziroma avtorja. Leto zatem je nastopil na Slovenski popevki s pesmijo Tvoj spomin in leta 2016 postal prvi zmagovalec festivala Poprock, ki je potekal v okviru Dnevov slovenske zabavne glasbe. Leto pozneje je s pesmijo Heart to Heart sodeloval na izboru za pesem Evrovizije in še drugič na Popevki. Letos mu je po tretjem poskusu končno uspelo zmagati na Popevki s pesmijo Če pomlad nikoli več ne pride. Sicer pa je Alex, ki v prostem času rad prebira kriminalke Roberta Ludluma, med drugim svoj glas posodil filmskemu Spužiju Kvadratniku. Te dni se skupaj s svojim dekletom seli v Gradec, tako da smo ga zares ujeli prav med pakiranjem.
Stari rek pravi, da gre v tretje rado. Za vas to drži. Tretjič ste nastopili na Popevki in zmagali …
Sem ravno razmišljal o tem, ja. (smeh) Očitno res velja. Mislim, da imam en tak »kompleks slabih generalk«. Že ko sem prvič nastopil na Poprocku pred dvema letoma, se mi je zdelo, da je šlo na generalki vse narobe, na koncu pa sem zmagal. Tako da je to mogoče dober znak, da na nastopu nimam več česa izgubiti.
Se pravi, da je bilo tudi na Popevki na generalki slabo?
Katastrofa! Režiserki in preostali ekipi sem naredil celo »štalo«, ker sem bil na generalki v rumeno-zlato-rjavi srajci in črnih hlačah. Ko sem gledal posnetek in se videl v tem, se mi je skoraj zmešalo, kako grozno sem bil videti. S stilistkami smo potem kakšne pol ure pred začetkom prenosa po RTV-ju iskali drugo opravo in na koncu sestavili nekaj skupaj. Res sem se slabo počutil v tistih oblačilih in generalka je bila zato popolnoma zanič.
Torej je na takih nastopih zelo pomembno, kaj imate oblečeno?
Zagotovo. Če si zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, rečeš, da si videti grozno, se boš ves dan slabo počutil. Pri meni je bila težava ta, da sem šel oblačila kupovat zadnji dan; ker si pod stresom in ves živčen, ne veš, kaj bi, potem pa kupiš eno neumnost. Ko se vidiš, si rečeš – ne, to pa ne bo šlo. Imel sem res izjemno srečo, da so se stilistke na RTV-ju izkazale in mi bile pripravljene pomagati. Na koncu je bilo vse odlično in sem se res dobro počutil v oblačilih.
Drži, da vas je k prijavi na Popevko spodbudilo dekle?
Ne samo, da me je spodbujala, prijela me je za vrat in mi rekla, da se moram prijaviti. (smeh) Zadnji večer pred koncem prijav sem imel posnet samo klavir in vokal in nisem bil povsem prepričan, ali bi pesem sploh poslal. Lani, ko sem se udeležil Popevke, sem namreč dobil občutek, da se mi je zgodila krivica, čeprav se mi ni, in sem bil še malo razočaran. Potem pa je Saša rekla, da je pesem lepa in da bi bilo res škoda, če se ne bi prijavil. Tako da se moram njej zahvaliti, da se je tako končalo.
V zelo kratkem obdobju ste se udeležili cele vrste festivalov in pevskih šovov. Kaj vas je gnalo k temu?
Načeloma nisem velik ljubitelj teh šovov za talente, ampak so me v to prepričali prijatelji, češ, kaj imaš za izgubiti, pojdi. Sicer nisem nikoli prav daleč prišel, povsod sem bolj ali manj »popušil«. Izkazalo se je, da petje priredb ni zame. Ko sem bil mlajši, smo v šolski zasedbi to ves čas počeli, zdaj pa to ni več to. Popevka, MMS in Ema so super, ker gre v prvi vrsti za to, da se dokažeš s svojo glasbo, ne pa s poustvarjanjem tuje.
Kaj konkretno zmaga na Popevki pomeni za vašo kariero?
V Sloveniji je tako, da hitro postaneš festivalski izvajalec, ampak to je del moje zgodbe, ki je zdaj končan. Kot avtor bom morda še kdaj sodeloval na festivalih, kot izvajalec pa ne, ker se mi zdi, da ko enkrat zmagaš, še posebno na festivalu, ki traja že od leta 1962, imaš za sabo lepo zgodbo, ki jo deliš z drugimi, potem pa pustiš drugim, da jo še sami okusijo. Nisem eden tistih, ki bi za vsako ceno nastopal na vseh festivalih. Ali se bo pesem zaradi zmage kaj več predvajala, ne vem, verjetno nekoliko že, a na festival greš bolj zaradi osebnega zadovoljstva.
Pa vseeno, na Emi še niste zmagali ... Menda je ne boste izpustili?
Po pravici povedano, Ema mi nikoli ni tako zelo »dišala« kot Popevka, ki ima še vedno status resnejšega festivala. Če zmagaš na Popevki, te obravnavajo kot resnega izvajalca – in meni je to največ vredno.
Kdaj ste spoznali, da je petje vaše poslanstvo?
Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi postal pevec. Pravzaprav sem pevec postal zelo »po sili razmer«. V osnovni šoli sem sicer pel v pevskem zboru, v srednji pa sem začel pisati besedila in brenkati na kitaro, ampak sem se še vedno bolj osredotočal na pisanje. Ker nisem imel nikogar, ki bi to izvajal, tako kot bi sam hotel, sem se odločil, da bom začel še peti. Izkazalo se je, da znam svojo glasbo in besedila najbolje interpretirati sam, čeprav bi tudi pri sebi marsikaj pokritiziral in popravil. Je pa zelo zanimivo slišati, kako drugi izvedejo kakšno tvojo pesem. Včasih je povsem drugače, kot si si zamislil, in je zelo dobro, včasih pa popolnoma zanič.
Kateremu pevcu ali pevki bi zaupali, da zapoje vašo pesem, če ne bi bilo omejitev?
Vesel sem, da kot avtor lahko delam tudi z mladimi, manj znanimi pevci. Z njimi veliko raje delam, saj še niso izoblikovani. Prav te dni z eno tako pevko končujeva pesem, ki bo res krasna. Če pa bi lahko izbiral in bi bilo samo nebo meja, pa res ne vem ... Če bi me vprašali pred desetimi leti, bi verjetno rekel Bon Jovi, danes pa ne vem. Tudi v glasbi dandanes ni več takih kultnih osebnosti. Ne bi se, recimo, branil Katy Perry ali Lady Gaga.
So doma podpirali vašo odločitev, da postanete glasbenik?
So podpirali, hkrati pa so mi ves čas govorili, naj še kaj drugega delam ob tem, ker se z glasbo v Sloveniji ne da preživeti. Saj to drži, ampak če hočeš biti v neki stvari dober, se ji moraš popolnoma posvetiti, ne pa delati malo to, malo ono. Zdaj po vsakem takem nastopu, kot je bila Popevka, vse mamine sodelavke vedo vse o vsem, še preden jaz izvem. Ko me je mama peljala po zmagi na kosilo, so že vedele, da sem se v zadnjih minutah pred nastopom preoblekel. (smeh)
Z dekletom se selita v Gradec. Kako to, da ste se odločili za ta korak?
Saša s prvim oktobrom začne v Gradcu s študijem jazza, jaz pa sem si rekel, da je Gradec blizu, studio imam v Murski Soboti in mi je pravzaprav vseeno, ali sem tu ali tam, ker sem tako ali tako ves čas kje med Avstrijo in Slovenijo. Malo pa bi se rad tudi tam povezal s kakšnimi studii, še tam poskusil kaj ustvariti. Vedno pravim, da v prvi vrsti sledim srcu, ne pa financam in razkošju.
Vidim, da imate na roki tetovažo. Je ta edina?
Imam tri, ampak so vse tako kot ta majhne. Ta je bila prva, nastala pa je pred kakimi štirimi leti. S prijatelji smo se noč prej zabavali in smo šli stavit, ker se zelo bojim igel, da se ne upam tetovirati. Po enem ali dveh pivih sem bil zelo pogumen in sem obljubil, da si bom dal narediti tetovažo. Naslednji dan sem obljubo izpolnil. Drugo imam za ušesom, tretjo pa na nogi (ta je še sveža).
Poznamo vas tudi kot Spužija Kvadratnika, ki ste mu posodili glas. Ob katerih risankah pa ste vi odraščali?
Imel sem to srečo, da sem odraščal v času risank, kot so Tom in Jerry, Scooby-Doo, Profesor Baltazar, Pingo, Bojan, Banananjam. Ko so prišli Telebajski, sem bil na srečo že prestar za risanke. (smeh)
Dandanes si marsikdo ne predstavlja življenja brez družbenih omrežij. Ste vi še vedno proti Facebooku in Instagramu?
Po Popevki sem ponovno vzpostavil svojo stran na Facebooku. V objavi sem napisal, da se vračam iz kamene dobe. (smeh) Drugače pa imam taka obdobja, ko za nekaj mesecev izbrišem profil na Facebooku in dokažem, da lahko živim tudi brez tega.