»Morda bi lahko o vzdrževanju takega odnosa več povedal kdo iz starejše generacije,« diplomatsko odgovori Nina Pušlar na vprašanje, kakšne so njene izkušnje s tem. »Seveda se nam zdi, da bi se moralo ljubezensko razmerje začeti na nekem vrhuncu, a kar se začne na vrhu, postopoma pada vse nižje. Če začneš nižje, pa lahko gradiš na tem, dokler ne prideš višje,« meni. To je gotovo res, a vprašanje je, ali so mladi, vzgojeni v svetu družbenih omrežij, na takšne odnose sploh še pripravljeni. »Mislim, da bi nas moralo to malo skrbeti,« pravi Nina. »Moja skladba se začne ravno z besedami: pridi bližje k meni in odloži telefon. (smeh) Kajti družbena omrežja in telefoni so postali del odnosa, komunikacije. Zato sem jaz zdaj v svoji ekipi uvedla novo pravilo – telefoni morajo med našim druženjem na sredino mize. (smeh) Tudi če je tvoje delo povezano s telefonom, je treba ločiti čas, ko delaš, in čas, ko si z nekom in se mu lahko posvetiš.«
Preberite tudi: Boris Kobal je zaskrbljen.
Vztrajna šestnajstletnica
25. oktobra je Nina praznovala trideseti rojstni dan in tako vstopila v domnevno najlepše obdobje življenja – ali pa, po drugi strani, v odraslost, kot bi dejali tisti, za katere tridesetka nepreklicno pomeni konec mladosti. O tem drugem ni preveč razmišljala, temveč se je tridesetega rojstnega dne predvsem veselila. »To je hkrati tudi priložnost, da malo premisliš o preteklosti.« Ko smo že pri tem, se zdaj, kot zrela ženska, spomni kakšnega nasveta, ki bi ga dala dvajsetletni Nini? »Predvsem bi si povedala, da je vedno pomembno poslušati sebe. Da počneš tisto, kar rad počneš, in da imaš neko svojo pot, na tej poti pa najdeš ljudi, ki ti pomagajo. Saj slediti svoji poti ni vedno enostavno, pridejo težka obdobja, sploh ko si mlajši in na nekatere stvari gledaš drugače. A sama pravim, da se je vse, kar se mi je zgodilo, zgodilo z razlogom, tudi napake – pomembno je le, da jih ne ponavljaš.« Pri njej je bilo to, da je naredila nekaj napak, sicer neizogibno, na glasbeno pot je namreč stopila rosno mlada, s šestnajstimi leti. »Nisem imela druge izbire, kot da sem enostavno skočila v to morje, v katerem pa nisem znala kaj preveč dobro plavati. Zmaga na Bitki talentov je bila kar šok, zatem prva skladba, album in videospot, kar sem dobila za nagrado ob zmagi … Za vsem tem pa je prišlo soočenje z resničnim svetom, ko nenadoma za menoj ni bilo več ljudi, ki bi mi pomagali. Vse, kar sem takrat vedela, je bilo to, da rada pojem. In potem sem hodila od producenta do producenta in iskala svoj zvok.« Dobro je, da je bila pri tem zelo vztrajna in kritična, pravi. »Sicer nisem natančno vedela, kaj si želim, po drugi strani pa nisem pustila, da bi drugi odločali namesto mene. Po dolgem in intenzivnem raziskovanju sem nato prišla do studia Martina Štibernika, kjer sem ostala dolga leta, skoraj pet albumov.«
Zna uživati v tišini
Po trinajstih letih v glasbi je še vedno srečna ob tem, kar počne. »Zjutraj se zbudim in si rečem – dobro jutro, še en lep dan. Spoznala sem tudi, da si moraš znati vzeti čas zase. Da ko v napornih obdobjih, času, ko je veliko koncertov in si ves čas na poti, znaš uživati v prijetni tišini, ko prideš domov. Sicer pa smo ljudje danes naravnani tako, da moramo ves čas nekaj delati. Ko sem imela ogromno nastopov, so mi ljudje govorili – pretiravaš, daj si malo oddahni. Potem sem si pa recimo vzela dva prosta tedna in od teh istih ljudi slišala – joj, a si nisi vzela malo preveč 'na izi'. (smeh) A neko ravnovesje človek mora vzdrževati, da ni potem prepozno. Se pa nekaterih stvari tako in tako naučimo sproti – takšna je pač šola življenja.«
