V petkovem jutru je za vedno zatisnila oči pesnica Amalija (Malči) Božič (1934 - 2019), dolgoletna in soustanovna članica Društva pesnikov slovenske glasbe.
Rodila se je v kmečki družini kot peti in hkrati predzadnji otrok kmečkim staršem. Kot nadarjena učenka je zaradi 2. svetovne vojne šolanje prekinila v 5. razredu osnovne šole. Medvojne čase je preživela preseljena v Nemčijo, a se je po vojni družina vrnila na rodno grudo. Šolanje je nadaljevala na Nižji gimnaziji v Krškem, nato je v Ljubljani diplomirala na Pedagoški akademiji.
Svoje literarne vzornike je med vojno našla v Simonu Gregorčiču, tudi Kajuh in Bor sta ji bila blizu. Ker je odraščala na podeželju, je gojila poseben stik z naravo, kjer je gojila globino svojih občutenj in plemenitila notranje bogastvo.
Ob vaškem prepevanju je začela v mislih združevati notranje občutke z melodijo. Tako je nastalo tudi njeno prvo besedilo, ki so ga z vrstniki tudi že prepevali na paši živine.
Ko so njen literarni talent opazili tudi drugi, so jo najprej prosili za pisanje govorov in nagovorov za različne priložnosti. A ko je njen sin Slavko Božič (nekdanji dolgoletni član Ansambla Petra Finka, Zlatih muzikantov) začel z igranjem pri Ansamblu Cof, je Malči napisala tudi prvo besedilo na narodno-zabavno glasbo.
Pesnica je ustvarjala za Ansambel Petra Finka (Novo življenje, Ko ajda spet zacveti, Veselica, Sončar, Brez ljubezni sreče ni, Mami za praznik, ...) , Ansambel Spomin (Lovska stava, Gozdovi umirajo, Na Gorjancih, Odkar spoznal sem tebe, ...), Zlate muzikante, Vasovalce (Matiček, Prijatelji gora, Slamica in sod), Ansambel Ivana Puglja, Ansambel Marjana Kočevarja in številne druge.
Skupno je ustvarila okrog 100 pesnitev za domače ansamble. Božičeva pa ni ustvarjala zgolj na narodno-zabavno glasbo. Če še kdo pomni otroški pesmici Kaličopko ter Ole Majole, v izvedbi Mojce Pavlič, nam dovolite, da vam zaupamo, da je Malči Božič avtorica tudi teh verzov.
V kolektivu RTV Veseljak izrekamo svojcem iskreno sožalje.