Za vami so že tretje razprodane Stožice. Kakšni so občutki ob tem?
To je zame velik zalogaj in vsakič znova razmišljam, da mogoče mi pa tega ni treba početi. Velik zalogaj, ne zato, ker moram na oder – to je najlažji del, temveč gre za moje pojavljanje v medijih – to mi vzame kar veliko energije in je zame zelo težavno. Vsakič znova sem vesel, da je vsega skupaj konec, in že februarja me začne stiskati, ker vem, da je naš štab razpoložen za nove Stožice. 25. decembra bomo tako spet tam. Seveda moram biti vsakič izviren ali pa nekaj narediti malo drugače – ne more biti enak koncert, kot je bil lani. Ampak jaz imam samo eno glasbo. Nimam petih repertoarjev, ki bi jih lahko menjal, znotraj enega moram narediti nekaj, da bom zanimiv in privlačen za publiko. Jasno, da imam vedno asa v rokavu. Tudi tokrat pripravljamo poseben koncert. Ne upam vam še povedati vsega, ker se še nisem do konca dogovoril, in ne bi rad zdaj česa rekel, ker mogoče na koncu sploh ne bo tako.
Kaj, razen Stožic, imate še v načrtu za letos?
Letos je v Stožice prišlo kar nekaj avtobusov. Lotili smo se namreč projekta z avtobusom v Stožice. Ljudje so se usedli na avtobus v Murski Soboti, pobrali oboževalce v Mariboru, se ustavili še v Celju in prišli do Ljubljane. Enako se je zgodilo na relaciji Novo mesto–Ljubljana in Nova Gorica–Postojna–Ljubljana. To je bil prvi korak, kako povezati Slovenijo, da pridejo tudi z drugih koncev do Ljubljane, drugi pa bo s koncerti Na blizu v kulturnih domovih. To bodo moji klasični koncerti, samo na manjšem prizorišču. Tudi kratkoviden sem in ne vidim ljudi v Stožicah; jaz vidim eno maso – ali pa če bi jih narisal, bi bilo čisto vseeno. Kulturni domovi so super infrastruktura. Obnavljajo se po vsej Sloveniji. To so prekrasne dvorane, ki si jih želi vsak umetnik glasbenik. En velik užitek je nastopati v njih, saj so narejeni za glasbo, obenem pa lahko tam počneš marsikaj, česar ne moreš v Stožicah. Lahko sem tudi bolj intimen v smislu, da lahko komuniciram s publiko. Bral bom tudi svojo poezijo, ki je še neobjavljena, reče pa se ji Antivirusi. Tega v Stožicah ne morem. Zato bom to izkoristil na teh koncertih. Na hitro mogoče en Antivirus:
Imaš, imaš
Nimaš, nimaš
Pejt sem, spizdi
Plus, minus
Fukamo.
Take kratke so, da ne težim preveč, ampak jih pa povem več. (smeh) Datumi turneje bodo znani kmalu.
Bodo obiskovalci teh koncertov Magnifica lahko spoznali od blizu?
Zagotovo. Vse skupaj je precej bolj obvladljivo in se posledično lahko vidiš z več ljudmi, se jim podpišeš ali slikaš, pač, kar si želijo.
Se kaj bojite, da zaradi teh manjših koncertov po Sloveniji ljudje ne bodo prišli na velikega v Stožice?
Kaj se imam bati, če ne bodo, pač ne bodo. Že zdaj ne razumem, zakaj pridejo.
Avtobusi bodo tudi letos?
Razmišljamo o uvedbi stalne linije. Če mi z glasbo ne bo šlo, bom pa avtobuse vozil. (smeh). Lani se je to pokazala kot simpatična poteza. Ljudje so jo sprejeli, avtobusi so se napolnili. Najverjetneje so to vzeli kot izlet v Ljubljano, obenem pa greš še na koncert. Voziti ti ni treba, lahko se poveseliš, se usedeš na avtobus in se vrneš. Letos bom pripravil tudi novo ploščo – komad, ki bo tudi na njem, je, jasno, Pegica. Ne vem pa, koliko bo album soroden Pegici. Zdaj o tem nimam pojma. Vam javim okoli julija, do kod sem prišel in kaj se dogaja.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 6, 6.2.2020