Akademsko izobraženi glasbenik igra osem inštrumentov in ima absolutni posluh, a se s tem ne hvali. Je perfekcionist in želi, da je vse, kar dela, popolno. V prihodnost zre z optimizmom, in kot pravi, se je v času, ko ni na odru, končno naspal, a mu ustvarjalni duh kljub temu ni dal miru.
Martin Juhart izhaja iz glasbene družine, čeprav so se njegovi bližnji z glasbo ukvarjali le ljubiteljsko. »Prihajam iz kmečke družine, kjer je bila glasba doma. Mama je igrala v cerkvi na orgle, oče harmoniko in veliko smo peli. Lahko rečem, da je bila pri nas doma ljudska glasba. V prvem razredu osnovne šole sem se vpisal v glasbeno šolo in začel obiskovati ure harmonike, a kmalu sem ugotovil, da harmonika ni tisto, kar me zanima. Raje kot narodno-zabavno sem imel namreč zabavno glasbo. Zato sem harmoniko zamenjal za tubo. Po osnovni šoli sem se vpisal na Srednjo glasbeno šolo v Mariboru in študij nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo. Na akademiji so sošolci ustanovili hišni bend, s katerim smo nastopali na internih proslavah in dogodkih na akademiji,« pravi Martin, ki pa se je pozneje vrnil tudi k harmoniki. »Na to, da bi na akademiji vpisal študij harmonike, nikoli niti pomislil nisem,« priznava. »Nisem najbolj naklonjen resni glasbi, na akademiji je veliko odličnih harmonikarjev, poleg tega pa bi moral študij nadaljevati v tujini. A naključje je želelo, da sem se znašel na vajah Poskočnih muzikantov, ko me je eden od njih vprašal, ali bi bil njihov pevec. Nisem se dal prav veliko prepričevati. Potem sem začel igrati še bas kitaro, in ker je bend ostal brez harmonikarja, je na vrsto prišla tudi harmonika. Tako kot vse sem tudi to vzel resno. Vadil sem tudi po šest ali sedem ur na dan. Vse to se je obrestovalo, saj smo s Poskočnimi muzikanti kmalu posneli prvo skladbo.«
Martin živi od glasbe, a ga sedanje razmere, ko že skoraj leto niso bili na odru, kljub temu ne vznemirjajo preveč. »Končno sem se odpočil in naspal. Zadnjih sedem let in pol sem namreč na odrih preživel 80 odstotkov vikendov in sploh nisem več vedel, kaj pomenita prost konec tedna in normalno spanje. Sodeloval sem tudi pri nastajanju oddaj Slovenski pozdrav, za katere sem pripravil več kot 750 priredb. V narodno-zabavne viže sem pretvoril slovenske popevke, na kar sem še posebej ponosen. Veliko časa mi je vzelo, ker sem se iz Oplotnice vozil na snemanja v Begunje na Gorenjskem, a kljub temu so to bili lepi časi.«
Kot rečeno, Martin igra osem inštrumentov in ima absoluten posluh. »Večkrat me kdo vpraša, kaj to pomeni. Imam neko danost, da lahko tone prepoznam že, ko melodijo slišim po radiu, ne da bi poznal note. Že v srednji šoli so se sošolci preizkušali in mi dali v poslušanje marsikaj, a mi je vedno uspelo prepoznati tone. Ta nadarjenost mi je pomagala tudi pri aranžiranju, kar je prišlo še posebej v poštev pri aranžmajih za Slovenski pozdrav, saj nikoli ni bilo na voljo prav veliko časa.« Martin ostaja aktiven tudi zdaj, ko oddaje ni več na sporedu.
»Začel sem poučevati harmoniko. Moj najstarejši učenec ima več kot 60 let, najmlajši pa sedem. Veliko mojih slušateljev ima trenutno premor, saj ne obvladajo tehnologije, zato poučevanje prek Zooma ne pride v poštev. Pristopil pa sem tudi k ideji, ki je v meni tlela že vsaj dve leti. Veliko je harmonikarjev, ki si želijo nastopiti z ansamblom, zato sem ustvaril platformo, na kateri so posneti vsi inštrumenti razen harmonike. Ta manjkajoči člen so harmonikarji, ki jim je potem dano zaigrati, kot bi bili del ansambla. Trenutno je na tej platformi že več kot sto harmonikarjev, zanimanje pa je preseglo tudi meje Slovenije, kar me zelo veseli. Je pa to tudi dobro pomagalo za vse, ki se učijo igrati harmoniko, saj je njihova vadba bolj motivirana.«