Generacije ljudi so odraščale in prepevale zimzelene pesmi koroškega kantavtorja Marijana Smodeta. Še vedno ljudje ob brenkanju kitare pojejo Mrtvo reko in Jožico. Le redki pa vedo, da je Marijan, ki se je zadnja leta malce umaknil iz medijskega sveta, nedavno praznoval 60. rojstni dan. Umaknil se je v naravo, obdan z najbližjimi in živalmi pa še vedno ustvarja. Zdaj se posveča domovinskim pesmim, ravnokar je izšel CD z naslovom MOJA DOMOVINA.
"Do danes sem napisal že veliko pesmi, nikoli pa se nisem lotil napisati nekaj za svojo domovino. Za to mora biti pravi trenutek. Peti domovini z dovoljšno mero spoštljivosti, vztrajati, da pesem zares sedi, ni tako enostavno. Glede na odziv pa se mi zdi, da sem bil v svoji izpovedi dovolj iskren. Pesem je dosegla tudi številne Slovence po svetu, ki se z domovinskimi pesmimi še posebej poistovetijo. Slovenci smo zares en poseben narod. Za nas je značilno, da starejši kot smo, raje imamo domovino. Naši izseljenci jo na stara leta izjemno pogrešajo, ob misli na ta mali košček zemlje vedno pritečejo solze."
Mrtva reka je bila posvečena tvoji ožji domovini Koroški, ta zdaj pa Sloveniji. Veliko razmišljaš o tem?
"Ja. Mrtva reka je bila odziv na skrb za okolje v tistem času. Korošci smo bili strašno obremenjeni z industrijskim onesnaževanjem, ki je bilo nujno zlo. Če bi zaprli rudnik svinca, ljudje ne bi imeli dela, če se onesnaževanje ne bi omejilo, pa bi reka zares postala mrtva. V sedanjih časih pa malo bolj razmišljam o stanju v državi, o tem kam gre in predvsem o tem kako žilavi so bili Slovenci skozi zgodovino, da so ohranili ta mali košček zemlje kot svojo domovino."
Mežo je, tako kot celotno Mežiško dolino, zaznamovalo 330 let izkopavanja in predelave svinčeve in cinkove rude v mežiškem rudniku. Leta 1988 je bil sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika, rudo so prenehali kopati leta 1994, a ostanki rudarjenja so v okolju Zgornje Mežiške doline še močno prisotni. Hkrati pa industrija, povezana z uporabo svinca, v dolini še danes deluje v podjetjih skupine Tab. Čeprav se je stanje Meže, ki so jo v preteklosti opisovali tudi kot mrtvo reko, v zadnjih štirih desetletjih izboljšalo, ta še vedno spada med slovenske vodotoke, ki so najbolj onesnaženi s težkimi kovinami.
Kaj pa sicer počne Marijan, ki se je nekoliko umaknil v svoj mali svet?
"Takšno je življenje. V življenju sem spoznal skoraj vse, kako je biti na vrhu, pa tudi na dnu. Da so časi smeha in veselja, pa tudi joka in žalosti. Ko si na tleh in ti življenje ne prizanaša, nastajajo najlepše in najbolj iskrene pesmi. Spet druge se rodijo iz veselja in prešernosti. Najlepše je, ko jih lahko podariš drugim, da jih začutijo, da v njih zaživijo. Te pesmi so navsezadnje življenje. Še vedno uživam v tem in trenutno zelo veliko ustvarjam. Vse posnamem sam, saj igram kar nekaj inštrumentov. K sreči mi tehnologija zdaj marsikaj omogoča.«