Lastno, uradno himno, torej Zdravljico, smo Slovenci dobili leta 1990. V ustavnem listu piše: "Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna "Zdravljica." Še prej, v 60. letih 19. stoletja, pa smo za svojo himno vzeli pesem Naprej zastave slave pesnika Simona Jenka in skladatelja Davorina Jenka, nastalo leta 1860.
Začetek zgodbe o Zdravljici sicer sega v leto 1843, ko je duhovnik Matija Vertovec 19. julija v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil sestavek z naslovom Vinske terte hvala, v katerem je Prešerna naprosil, naj spesni hvalospev vinski trti. Prešeren naj bi Zdravljico začel pisati okoli martinovega leta 1844 in jo večkrat popravil. Prvič je bila natisnjena v Kmetijskih in rokodelskih novicah 26. aprila 1848.
Zakaj je rokopis prečrtan? Gre za cenzurirano Zdravljico, pripravljeno za objavo v Poezijah 1846. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzor Franc Miklošič. označil kitico Edinost, sreča, sprava kot spotakljivo. Izšla je potem cela in malo spremenjena šele leta 1848.
EU je Zdravljico marca 2020 razglasila za pomembno kulturno dediščino z dodelitvijo znaka evropske dediščine. Skrbnik znaka in dediščine je Narodna in univerzitetna knjižnica, ki hrani večino ohranjenih rokopisnih različic pesmi in največ natisnjenih izdaj Zdravljice v slovenščini in različnih prevodih. Zdravljica je prevedena v kar 26 jezikov. Ob 170-letnici nastanka Zdravljice je izšla tudi žepnica z naslovom Zdravljica in njena pot v svet.
Avtor portreta: Franz Kurz von Goldenstein. Nastal leta 1850, olje na platnu.
Žal ne obstaja niti ena upodobitev pesnika Franceta Prešerna, za katero bi lahko z vso gotovostjo trdili, da je nastala še za časa njegovega življenja. Iz pričevanj sorodnikov in nekaterih drugih sodobnikov lahko ugotavljamo, da se je pesnik izogibal portretiranju. Precej splošno obžalovanje, da Slovenci niso imeli niti ene podobe svojega najuglednejšega pesnika, ki bi bila narejena ob času, ko je ta živel, je bila verjetno glavni povod, da se je leta 1850 tedanji ljubljanski slikar Franz Kurz Goldenstein brez posebnega naročila lotil slikanja pesnika Prešerna. Čeprav je umetnik naslikal obraz svojega prijatelja po spominu šele eno leto po njegovi smrti in štiri leta po njunem zadnjem srečanju, je ta slika za Slovence izjemno dragocena, saj je doslej edini znani likovni dokument, ki osvetljuje skrivnostno uganko, kakšna je bila resnična pesnikova telesna podoba.
Premrlova uglasbitev Zdravljice je nastala leta 1905 in bila prvič objavljena v reviji Novi akordi januarja 1906.
Prešernova Zdravljica ravno v predzadnji kitici (Žive naj vsi narodi) doseže vrh v razglašanju vrednot miru, strpnosti in sodelovanja med narodi. To je vsekakor še danes zelo moderna ideja. Poleg tega je Zdravljica posebna tudi v tem, da je napitnica. Trt, vina in nazdravljanja v drugih evropskih himnah večinoma ne najdemo.
