Manuela Hvala (Manuela Brečko), ki nas je z umetniškim imenom ManuElla leta 2016 zastopala na Evroviziji, je v vsem tem času doživela marsikatero preobrazbo. Spremembe so se dogajale druga za drugo in zdaj se, kot pravi, počuti izpolnjeno. Spet je namreč doma v Sloveniji.
»Prišel je čas, ko sem tisto, zaradi česar sem tja odšla, tudi dosegla, zato sem vedela, da je prišel čas za spremembo, da se vrnem domov, tja, kjer so korenine. Na Švedskem nama z možem tamkajšnje podnebje nikakor ni ustrezalo in to je bil tudi glavni razlog, da sva se po dveh letih vrnila. Globoko sem hvaležna za to izkušnjo, ki mi jo je dalo življenje na Švedskem, kamor sva se z Marjanom podala brez vsega. Poleg tega sva oba z odhodom iz Slovenije pustila za seboj svoji karieri in skupaj sva se za dve leti posvetila le moji. Ni bilo lahko, a bila sva srečna, da imava možnost ustvarjati tam. Tokrat je bila vzrok za vrnitev v Slovenijo tudi njegova služba, in čeprav je imel možnost, da bi enako delo opravljal v Skandinaviji, se je odločil drugače, saj ga je zelo klicalo naše podnebje.«
Slovo od Stockholma ni bilo težko. »Okusila sem Stockholm in ustvarjanje tam, kar mi je dalo širino v znanju. Najbolj ponosna pa sem na to, da sem spoznala svojega sanjskega producenta, avtorja številnih svetovnih uspešnic in velikega umetnika, Erica Baziliana.«
Manu je prav posebna ženska, kot tudi vse, kar je z njo povezano. Že pri šestih letih je začela igrati klavirsko harmoniko, pri devetih bas kitaro, učila se je solopetja, pri dvanajstih je imela svojo glasbeno skupino, pri šestnajstih se je predstavila v bitki talentov, leta 2011 si je pripela polfinale v oddaji Misija Evrovizija. Ob vsem tem pa je obiskovala tudi fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, smer multimedijske komunikacije.
Pevska preobrazba
»Obdobje koronakrize name ni vplivalo prav veliko, saj sem bila že v fazi sprememb, in takšno življenje, kot ga živimo zdaj, je bilo samo še eno v nizu vsega drugačnega. Življenje gre vedno po svoji poti, mi pa se odločimo, ali mu sledimo ali se mu upiramo,« pravi in doda, da pa je v tem času doživela veliko preobrazbo v pevskem smislu. »Z delom na sebi in z osebno rastjo se je spremenil tudi način mojega petja. Še bolj pojem s srcem in dušo. Začutila pa sem tudi, da je prišel čas, ko lahko pojem tudi v slovenščini. Vse, kar nosim v sebi, zlijem v pesmi, zame je glasba zdravilo za dušo. Končno se vidim tudi na slovenskih odrih, seveda takih, ki so primerni zame in za mojo zvrst glasbe. V največje veselje mi je, ko vidim, da so se ljudi dotaknile moje pesmi in da z glasbo občutijo tisto več. Ravno zdaj nastaja prav poseben spiritualni projekt v navezi z Vesno Neferamis, s katero bomo skupaj ustvarili cel album, aranžmaje pa izdeluje moj mož. Začutili smo, da lahko ustvarimo glasbo, ki bo božala in zdravila marsikatero slovensko dušo. Album je res nekaj posebnega, je božanski in komaj čakam, da ga slišite. Seveda pa še vedno čakam na pravi čas, ko bom lahko predstavila tudi svoj prvi album v angleškem jeziku, ki sem ga ustvarila v sodelovanju z Marjanom, Ericom Bazilianom in Martinom Štibernikom.«
