Z glasbo se je srečal pri komaj šestih letih, ko ga je k učenju harmonike spodbudil oče. »Ata je igral, meni je bilo to zanimivo in mi je kupil manjšo harmoniko,« je v VIP petku na Veseljaku povedal Andrej, ki je prve ure obiskoval privatno, ker še ni bil dovolj star za glasbeno šolo.
Poučeval ga je priznani multiinštrumentalist Adam Bičkej.
Čeprav je po poklicu optik in vodi družinsko podjetje, ostaja zvest koreninam. Glasba in družina sta pri njem vedno na prvem mestu.
Pri tem ga že vse življenje spremlja ljubezen do Avsenikove glasbe. »Avsenik je tisti glasbenik, zaradi katerega sem začel igrati.«
Od prvih projektov do septeta
Prvi glasbeni projekt je ustvaril že leta 1997 z Ansamblom Toplišek. Skoraj dve desetletji je bil del ansambla Okrogli muzikanti, danes pa vodi kar tri svoje zasedbe – trio, kvartet in septet Toplišek.
Njegov glasbeni slog je prepoznaven: preprost, čuten, spoštljiv do tradicije in tehnično izjemno dovršen.
Večeri so za družino in glasbo
Čeprav v službi dnevno preživi veliko časa, je disciplina tista, ki mu omogoča ustvarjanje: »Ponavadi vstanem ob štirih, petih zjutraj in grem na sprehod ali teč. Nato zajtrk, peljem otroke v šolo in v službo. Ko pridem domov, je na vrsti naša psička, potem morda spet služba. Vmes se najde čas, da kaj zaigram na harmoniko. Zvečer pa družina in glasba.«
Kot je Andrej še zaupal voditeljema Ljubici Špurej Jazbinšek in Žigi Kvasu, televizije in radia skoraj ne spremlja, zelo rad pa bere.
Trije predmeti, ki povedo največ
Gostje v VIP petku morajo s seboj prinesti tri stvari, ki jih najbolje predstavljajo in Andrej je izbral res simbolične: harmoniko, s katero je preigral največ, narodno nošo, staro več kot 20 let in Avsenikovo ploščo, ki jo je največkrat poslušal:»Bilo je obdobje kakih dveh let, ko sem vsak dan po šoli vzel harmoniko in igral zraven plošče. Tako sem dve leti vsak dan vadil Avsenikovo glasbo.«
Ko sta s bratrancem skoraj “ustvarila” zastoje na cesti
Oddajo je popestrilo več presenečenj. Med drugim klic Bojana Lugariča, vodje ansambla Slovenski Zvoki in Andrejevega bratranca.
Skupaj sta odraščala, skupaj vadila in skupaj ušpičila marsikaj.
Bojan se spominja ene od prigod:
»Stanovali smo ob glavni cesti in sva na cesto nastavljala denarnico, navezano na laks. Ko jo je kdo hotel pobrati, sva jo izmaknila. Enkrat sta se skoraj dva avta zaletela, prijavili so na policijo in policija je prišla povedat, da tega ne smemo početi.«
Andrej pa doda še eno, ki se je končala nekoliko boleče:
»Na televiziji je bila oddaja o pridobivanju apnenca in sva to seveda morala preizkusiti. Bojan je bos stopil na žareč kamen in tam so se najini eksperimenti končali.«