V studio Veseljaka je prišla Jadranka Smiljić, ki s svojo ustvarjalnostjo in zagnanostjo premika meje kvačkanja ter dokazuje, da lahko tudi preja in kvačka postaneta del velikih zgodb.
Že na začetku pogovora je izpostavila zanimivo jezikovno dilemo. Beseda kvačkarica še ni del slovenskega knjižnega jezika, čeprav bi si po njenem mnenju to zaslužila. Pogosto jo namreč zamenjujemo s pletiljo, čeprav gre za dve povsem različni tehniki.
Pletenje poteka z dvema pletilkama ali celo strojno, medtem ko je kvačkanje izključno ročno delo z eno kvačko, kar mu daje posebno unikatnost.
Jadrankini začetki kvačkanja
Njena zgodba s kvačkanjem se je začela zelo osebno, ob rojstvu prvega sina. Takrat je začutila željo, da bi zanj ustvarila nekaj z lastnimi rokami.
Prve korake je naredila s pomočjo knjig iz knjižnice, nato pa jo je pot vodila še na splet, kjer je s pomočjo videov osvojila prve zanke. Hitro je ugotovila, da jo je kvačkanje popolnoma prevzelo in od takrat naprej postalo pomemben del njenega življenja.
Veseljakov logo
Na Veseljak smo jo povabili predvsem zaradi njenega novega projekta, a že ob prihodu je pozornost pritegnil tudi poseben kvačkan logotip našega radia. Ta logotip je nastal že ob Veseljakovi 25-letnici, nakvačkala pa ga je njena mama.
Projekt, s katerim so takrat pritegnili veliko pozornosti, je bil izjemen: skupaj so ustvarili kar 212 kvačkanih grbov vseh slovenskih občin ter še skoraj tisoč drugih izdelkov. Velik del teh grbov je že odšel v občine, nekaj pa jih še vedno čaka, da jih odkupijo.
Proces nastajanja takšnih izdelkov, kot je kvadratni meter velik Veseljakov logo, je precej zahteven. Najprej je treba pripraviti natančen načrt s pomočjo računalniškega programa, ki sliko pretvori v mrežo, kjer vsak kvadratek predstavlja eno zanko. Izkušena kvačkarica lahko tak izdelek izdela v približno tednu dni, če vsak dan kvačka 3-4 ure.
Podiranje rekordov s kvačkanjem
Ideja za prvi podvig za Guinnessova knjigo rekordov se je rodila iz preproste želje, da bi njen sin nekoč lahko v tej knjigi prebral nekaj o svoji mami. Skupaj s prijateljico Anito sta se podali v izziv in kar 28 ur neprekinjeno kvačkali.
Čeprav ju je kasneje nekdo drug presegel z izjemnim večdnevnim podvigom, jima je izkušnja ostala v lepem spominu in jima dala zagon za nove ideje.
Prav iz teh začetkov se je razvila tudi zamisel za aktualni projekt, s katerim želijo znova poseči po rekordu. Tokrat je cilj ambiciozen: izdelati najmanj 5000 kvačkanih kap in tako preseči obstoječi rekord iz Indije.
Projekt poteka pod okriljem društva USPiKa, kjer zbirajo prijave vseh, ki bi želeli sodelovati. Vsaka kapa mora biti ustrezno evidentirana in označena, zato projekt zahteva tudi dobro organizacijo in finančno podporo.
Pri tem ne gre le za številke, temveč tudi za povezovanje ljudi. V projekt se vključujejo tako izkušene kvačkarice kot popolni začetniki, pridružujejo se lahko tudi otroci, šole in različna društva. Kvačkanje tako postaja priložnost za učenje, druženje in ustvarjanje nečesa skupnega. Tudi njena otroka sta že prispevala svoj delež in izdelala vsak svojo kapo.
Projekt zbiranja kap se bo zaključil šele, ko bodo dosegli zastavljeni cilj, želja pa je, da bi jim to uspelo še letos. Veliko bo odvisno od odziva ljudi in širjenja ideje, ki presega zgolj ročno delo ter združuje ustvarjalnost, vztrajnost in skupnost.
Ali moški tudi kvačkajo?
Zanimivo je, da zanimanje za kvačkanje narašča tudi med moškimi, čeprav je v Sloveniji še vedno prisotna določena zadržanost. V tujini pa je ta predsodek precej manjši, saj se vse več moških loteva te ustvarjalne dejavnosti.
Ob koncu pogovora je bilo jasno, da kvačkanje v njenem primeru ni le hobi, temveč način izražanja in povezovanja, ki iz preprostih niti ustvarja velike zgodbe.