Primož Suhodolčan je avtor več kot 40 knjig za otroke in mladino, med katerimi posebno mesto zagotovo pripada uspešnici Košarkar naj bo!.
Pisanje pa ima tako rekoč v krvi. Njegov oče je bil legendarni pisatelj Leopold Suhodolčan, eden od začetnikov bralne značke, s katerim sta povezana tudi prek junaka Petra Nosa.
»Velikokrat mi kdo reče, kako lepo, Primož, da ste šli po očetovih stopinjah. Pa rečem: ja, smer je podobna, samo on je imel nogo številka 43, jaz pa 45,« se je pošalil in dodal, da je na očeta izjemno ponosen.
Od njega je podedoval predvsem radovednost in ljubezen do zgodb. Slikarskega talenta, pravi, žal ne, saj je bil Leopold Suhodolčan tudi zelo dober slikar. Je pa Primožu domišljija že kot otroku delala »sto na uro«.
Ko je za vsako besedo napisal vejico
Oče ni bil le njegov oče, ampak tudi ravnatelj šole. In prav zaradi tega je ena od Primoževih otroških lumparij dobila še nekoliko bolj zanimiv razplet.
Pri spisih je namreč rad pozabljal na vejice, učiteljica pa ga je na to ves čas opozarjala. Nekega dne se je znašel po svoje. Vejico je postavil kar za vsako besedo, da bi si učiteljica lahko sama izbrala prave.
Rezultat? Zagovor pri ravnatelju oziroma očetu in kazen: »En teden brez kolesa!«
Njegova vihravost ga je spremljala tudi sicer. Prav Primož je bil navdih za Petra Nosa, saj je imel kot otrok nenehno poškodovan nos.
»43-krat sem imel doslej potolčen nos. Šivan, porezan, udarjen, malo zdrobljen, ampak ni hudega,« se je smejal.
Košarkarja si je zamislil že pri enajstih
Zgodba Košarkar naj bo! je v njegovi glavi začela nastajati veliko prej, preden je postala knjiga in pozneje še film. Zamisel se mu je porodila že pri enajstih letih, ko je bilo v Ljubljani svetovno prvenstvo v košarki.
Glavnega junaka si je zamislil po velikem in visokem sošolcu, v Smodlaku pa je bilo precej njega samega. »Jaz sem bil namreč še v osnovni šoli majhen, meter petdeset,« je razkril.
Prav Košarkar naj bo! je postal eno njegovih najbolj prepoznavnih del, zgodba pa je pozneje zaživela tudi na filmskem platnu.
S filmom sta povezana tudi Korošca Rok in Anej Piletič, ki sta kot BQL zapela pesem zanj.
V VIP petku smo Primoža presenetili s pozdravom Roka Piletiča, ki je povedal, da so Prevaljčani izjemno ponosni na priimek Suhodolčan in na vse, kar sta Leopold in Primož dala njihovemu kraju. Njegove besede so Primoža ganile.
»Pri Korošcih je tako: lahko ti greš iz Koroške, Koroška iz tebe ne more,« je dejal.
Primoža pa smo presenetili tudi s pozdravom Gojmirja Lešnjaka - Gojca, ki je zaigral v filmu Košarkar naj bo! in se sodelovanja z njim še danes rad spominja.
Opisal ga je kot izjemno vedrega in duhovitega človeka, posebej pa se mu je v spomin vtisnila ena od Primoževih anekdot z obiskov po šolah. Ko je neki učenec v knjigi ob njegovem imenu zagledal letnico rojstva in za njo le črtico, ga je vprašal, kdaj je umrl. »Hvala bogu, še nisem,« mu je odgovoril Primož.
Otrok pa se je znašel po svoje in hitro dodal: »Aha, kdaj pa boste?«
Gojc je ob tem poudaril, da je bilo prav zaradi Primoževe hudomušnosti in njegovega neusahljivega smisla za zgodbe sodelovanje z njim pravi užitek.
Otroci niso samo na telefonih
Primož še danes pogosto obiskuje vrtce, šole in knjižnice, zato zelo dobro ve, kaj pritegne današnje otroke. Prepričan je, da jih odrasli nikakor ne bi smeli podcenjevati.
»Res je, da ne berejo tako, kot se je bralo pred dvajsetimi leti, ampak se bere drugače. Tudi vsebine so drugačne, način podajanja zgodbe je drugačen. Ampak če je zgodba dobra, vedno ostane, ne glede na to, v kakšnem agregatnem stanju je – ali je digitalna, zvočna ali tiskana.«
Prav stik z mladimi mu pomaga tudi pri ustvarjanju. Marsikatero novo zgodbo namreč najprej preizkusi kar na nastopih in šele nato pristane v knjigi.
Navdušenje nad športom pa je združil še s pisanjem serije knjig o uspešnih slovenskih športnikih, s katerimi želi mlade dodatno spodbuditi h gibanju.
Ženo je osvojil tako, da jo je – spotaknil
V studiu pa nismo želeli spoznati le pisatelja, temveč tudi Primoža zasebno. Zato smo poklicali njegovo ženo Lilijano, s katero sta skupaj že več kot 40 let.
Razkrila je, da je življenje z njim vedno pestro in polno novih idej, družina pa je zanj prostor, kjer se umiri. Danes sta oba upokojena in, kot pravi Lilijana, sta znova našla nekoliko več časa zase.
Primož pa je razkril tudi njun precej nenavaden začetek ljubezenske zgodbe. Spoznala sta se v gimnaziji, kjer očitno ni vedel, kako naj pristopi do dekleta, ki mu je bilo všeč.
»Jaz sem jo spotaknil. Nisem znal prav pristopiti in sem jo enostavno spotaknil, potem pa: ojoj, oprosti,« je v smehu priznal.
Presenečenj še ni bilo konec. O očetu je spregovorila tudi hči Ana, ki ga je opisala kot človeka, ki je bil vedno za akcijo, predvsem pa kot očeta, ki mu je bila družina vedno na prvem mestu.
Še danes svoje otroke redno obvesti, da jih pri njem čakajo sveži rogljički, včasih pa jih kar sam dostavi.
Njene besede so vedno hudomušnega Primoža tokrat pustile brez šale. Oči so se mu orosile.
In čeprav je za njim že več kot 40 knjig, številni projekti in dolga ustvarjalna pot, ga radovednost očitno še zdaleč ni zapustila. Prav v njej vidi tudi nekaj najpomembnejšega za prihodnost.
»Jaz imam vedno vero v otroke. Otroci so tisto, kar nas bo gnalo naprej. Ne smemo jih podcenjevati. Vsakokrat, ko pridem med mlade, se tudi sam veliko novega naučim.«