Če bi o Gojmirju Lešnjaku - Gojcu sklepali samo po seznamu njegovih poklicev in znanj, bi lahko pomislili, da beremo življenjepise več različnih ljudi.
Igralec, glasbenik, slavist, lesar, nekaj časa tudi študent agronomije. Ob tem dobitnik Borštnikove nagrade, vesne za filmsko vlogo, žlahtni komedijant, Ježkov nagrajenec in vitez dobre volje.
Toda njegova pot do igralstva še zdaleč ni bila začrtana od otroštva.
Poslušal je očeta in postal lesni tehnik
Gojc je dislektik in njegov oče je menil, da bo zanj najbolje, če si najprej pridobi konkreten poklic. Čeprav si je sam želel na gimnazijo, je očeta poslušal.
»Rekel mi je: glej, sine, najbolj pametno je, da ne greš na gimnazijo. Ko boš končal srednjo šolo, boš imel že poklic, potem pa boš videl, ali bi šel še kaj naprej.«
Vpisal se je na lesarsko šolo in postal lesni tehnik. Danes je za očetov nasvet hvaležen.
»Še danes gojim izjemno ljubezen do lesa. Doma sem si ustvaril svojo delavnico in tri četrt pohištva v najinem domu na Krasu je moje izdelave.«
Prav Kras je danes njegov dom, z njim pa je povezan tudi po očetovi strani.
Njegova nona je bila iz Nove vasi pri Opatjem selu, družinska zgodovina pa je Gojca že kot otroka povezovala tudi z življenjem na kmetiji in to skorajda v centru Ljubljane.
Agronomijo mu je prekrižala kemija
Njegova velika želja je bila študij krajinske arhitekture. Še danes ga navdušujejo parki, urejanje prostora in krajine, ki jih občuduje tudi na potovanjih.
Toda tisto leto vpisa na želeni študij ni bilo, doma pa ni želel sedeti križem rok. Zato je izbral agronomijo.
Ni trajalo dolgo.
»Prvo predavanje so bila umetna gnojila, potem organska kemija, anorganska kemija … skratka sama kemija. In sem rekel: hvala lepa.«
Naslednja postaja je bila slavistika. Ta ga je zares navdušila in postal je učitelj slovenskega jezika. V šoli je sicer poučeval le eno leto, a se tega obdobja še danes rad spominja.
Pred nekaj leti so ga nekdanji učenci povabili na obletnico valete. »Rekli so: Gojc, da se ne boš ustrašil, mi smo vsi stari 50 let. Jaz pa: ma kako 50 let, vi otroci!« se je smejal.
Igralec, ki sploh ni sanjal o igralstvu
Morda najbolj presenetljivo pa je, da človek, ki je pozneje postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev, o igralskem poklicu v mladosti sploh ni sanjal.
»Ljubezni do igralstva ni bilo nikoli. Nikoli nisem bil v kakšnih dramskih krožkih.«
Takrat je igral v alternativni, kabaretni skupini Srp, kjer je bila njegova naloga poleg glasbe predvsem zabavati občinstvo.
Prav tam sta njegov talent opazila Brane Završan in Damjana Černe ter ga začela prepričevati, naj poskusi na AGRFT.
In ga prepričala.
Sprejemne izpite je opravil, učiteljski poklic pa je zamenjal za igralskega.
»Vse skupaj se je začelo z muziko«
Čeprav ga večina pozna predvsem kot igralca, Gojc pravi, da je glasba pravzaprav eden najpomembnejših delov njegovega življenja.
»Vse skupaj se je začelo z muziko. Moji prvi koraki na oder so bili zaradi muzike.«
Je multiinštrumentalist, prav posebno mesto v njegovi glasbeni zgodbi pa ima – fagot.
Na nekdanjem festivalu Rio v Riu v Ljubljani je s prijatelji nekoč poslušal belgijsko skupino, v kateri je nekdo igral ta zanje precej nenavadni inštrument.
Gojc se je odločil, da se ga bo naučil tudi sam. Učiteljico je našel, čeprav je bil takrat star že okoli 20 let.
Fagot ga je spremljal celo v Bilećo, kamor je moral na služenje vojaškega roka. In prav zaradi tako nenavadnega inštrumenta se je, kot je v smehu pripovedoval, znašel celo pri vojaškem psihiatru.
Razplet pa je bil zanj precej ugoden, saj se je po štirinajstih dneh že vrnil v Ljubljano.
Avsenike mu je predstavil Jernej Šugman
Za glasbeni predah v VIP petku si je Gojc zaželel Avsenikovo Tam, kjer murke cveto. Ob tem je brez zadržkov priznal, da slovenske narodnozabavne glasbe nekoč ni znal ceniti.
Pogled nanjo mu je spremenil pokojni prijatelj in igralski kolega Jernej Šugman. Na poti na gostovanje je v avtoradio vstavil Avsenikovo kaseto.
»Sem rekel: kaj pa ti to poslušaš? On pa: ne, ne, stari, poslušaj tekste in poslušaj, kako je ta muzika nobel narejena.«
Gojc je poslušal. In ugotovil, da ima Jernej prav.
Ko je pozneje slišal še orkestracije in priredbe za simfonični orkester, je bila sodba jasna: »Pa mi imamo svojega Straussa!«
Primož Suhodolčan ga je spomnil na mamo
V VIP petku smo pred časom gostili tudi pisatelja Primoža Suhodolčana, ki je z Gojcem povezan na več načinov.
Gojc je v filmu Košarkar naj bo! zaigral profesorja Tundro, njuna zgodba pa sega še precej dlje v preteklost.
Primož je Gojca prvič srečal, ko je ta obiskal svojo mamo Marto Lešnjak na takratnem Pionirskem listu, današnjem PIL-u. Marta je bila tudi urednica podlistka Košarkar naj bo!, ki je izhajal v časopisu.
Potem ko je Gojc ob Primoževem obisku Veseljaka njemu namenil nekaj lepih besed, se je zdaj oglasil Primož.
»Dragi Gojc, ni naključje, da se že veliko let vrtiva in srečujeva,« mu je sporočil ter njegovo mamo opisal kot »mater vseh urednic in urednikov«.
Spomnil se je tudi Gojčeve vloge profesorja Tundre: »Lahko rečem, da si odlično zadel zemljepisno širino in dolžino tega lika, ki je bil ustvarjen po mojem profesorju geografije iz gimnazije.«
Zaključil pa: »Dragi Gojc, upam, da se bova srečevala in vrtela še dolgo naprej.«
Primoževe besede so Gojca ganile in misli so mu znova ušle k mami. Z nami je delil tudi enega njenih življenjskih nasvetov, ki se ga še vedno drži.
»Vedno je rekla: preden znoriš, se usedi, vdihni, prespi in naslednji dan odreagiraj.«
Tri pokrivala
Vsak VIP gost na Veseljaku s seboj prinese tudi tri predmete, ki ga zaznamujejo ali mu veliko pomenijo. Gojc je svojo izbiro vzel precej dobesedno – prinesel je tri pokrivala.
»To je moja zbirateljska ljubezen,« je povedal.
Med njimi je bil tudi klobuk, ki ga spominja na potovanje po Avstraliji. Čeprav ima lep spomin nanj, ima zgodba majhen zaplet. »Ko ga obrneš okoli, razočarano ugotoviš, da piše 'Made in China',« se je smejal.
Pokrivala sicer rad nosi in skozi leta se jih je v njegovi zbirki nabralo kar nekaj.
»Če bi človeštvo potrebovalo predstavnika, bi bil to Gojc«
Še eno posebno presenečenje je pripravil igralec Jure Henigman, s katerim je Gojc sodeloval v seriji Gospod profesor.
Gojc se projekta zelo rad spominja. Tudi Boris Cavazza ga je takrat poklical in mu dejal, da tako narejene serije pri nas še ni bilo.
Sam se je z njim strinjal, saj je bila po njegovih besedah posneta, režirana in narejena izrazito filmsko.
Toda Jure se v svojem sporočilu ni osredotočil na serijo. Govoril je o Gojcu kot človeku.
»To je res človek z veliko začetnico in velikim srcem. Mislim, da če bi vse človeštvo potrebovalo enega predstavnika, da nas zastopa, bi iz tega vrtinca človeštva ven prišel Gojc.«
Poudaril je njegovo sposobnost razumeti ljudi, njegovo veliko srce in humor, nato pa mu poslal še precej bolj osebno željo.
»Pogrešam, da bi se midva še kdaj videla. Tako zasebno kot profesionalno. Zdi se mi, da sva bila kar dober tandem.«
Pred njim je pestra jesen
Gojc pa še zdaleč ne počiva na vsem, kar je v svoji bogati karieri že ustvaril. Pred njim je pestra jesen.
Z režiserjem Vitom Tauferjem in igralsko ekipo pripravlja Moj ata, socialistični kulak, vrača pa se tudi legendarni TV Poper.
Če je bilo po vseh zgodbah iz VIP petka nekaj jasno, je to, da je Gojca težko spraviti v eno samo škatlo.
Morda zato, ker se je njegova pot ves čas sestavljala iz radovednosti, naključij, ljudi, ki so v njem nekaj prepoznali, in pripravljenosti, da poskusi nekaj novega.
Lesar, ki si doma izdeluje pohištvo. Slavist, ki se še vedno spominja svojih učencev. Glasbenik, ki se je zaradi fagota znašel pri vojaškem psihiatru. Igralec, ki igralec sploh ni nameraval postati. In predvsem: eden in edini - Gojc!