Ob prihodu je 98-letni Ivo Daneu priznal, da ga je bil nad nečem v studiu še posebej presenčen. »Nad lepimi dekleti,« je odgovoril z navihanim nasmeškom in takoj poskrbel za dobro voljo v studiu.
Eden največjih slovenskih športnikov vseh časov je z nami poklepetal o košarki, življenju, prijateljstvu z Luko Dončićem in prihajajočem srečanju na Uršlji gori, kjer bo prejel priznanje Laško legenda.
Čeprav je rojen Mariborčan, je pred kratkim postal tudi častni meščan Ljubljane, na kar je ponosen. V slovenski prestolnici namreč živi že vse od leta 1956.
Pogovor je nanesel tudi na športne aktivnosti. Ko smo ga vprašali, kdaj je nazadnje vrgel na koš, je v smehu priznal:
»Morda dve ali tri leta nazaj.«
Danes je rekreativno aktiven predvsem s sprehodi, pri katerih ga pot včasih zanese tudi do kakšne gostilne, se je pošalil.
Po šestdesetih letih spet na Uršljo goro
Na praznični dan državnosti, 25. junija, se največje vseslovensko pohodniško gibanje Laško Gremo v hribe ustavilo na pri Domu na Uršlji gori, Ivo Daneu pa bo tam prejel priznanje Laško legenda.
»Zelo se veselim Uršlje gore. Ravno danes sem razmišljal o tem, kdaj sem bil nazadnje tam. Mislim, da je bilo pred 60 leti,« je povedal.
Na Uršlji gori bodo sicer nastopili Nika Zorjan, Miran Rudan in Vedri muzikantje, predstavili pa se bodo tudi štirje kandidati Laško Glasbenega poligona: Samanta Kunšt, Gino Marino, Dvojčici in Ansambel Vrabci.
Od 184,5 centimetra do 209-centimetrskega vnuka
Ker brez košarkarskih centimetrov pač ne gre, je beseda nanesla tudi na višino.
Daneu je razkril, da je bil nekoč visok 184,5 centimetra, danes pa ga je že prerasla vnukinja.
Njegov sin Jaka Daneu je v najboljših igralskih časih meril 192 centimetrov, vnuk Žiga pa je visok kar 209 centimetrov.
»Ampak zdaj mu vsi pišejo 211 centimetrov, ker danes košarkarje merijo v copatih. Mi smo se vedno bosi postavili ob steno,« je povedal v smehu.
Ob tem je razkril tudi skrivnost svojega uspeha:
»Jaz imam dolge roke, kot opica. Dolge roke pomagajo v košarki. Ampak tako kot v vsakem športu moraš biti atlet, moraš znati skočiti, moraš imeti fizične predispozicije. Na koncu pa vedno odloča glava. In ponosen sem, da je moja generacija uporabljala glavo.«
Današnja košarka mu je precej manj blizu.
»Sedanja košarka je divja in redkokateri vedo, kaj hočejo,« je bil iskren.
Številka 13 mu prinaša srečo
Spomnil se je tudi svoje legendarne številke 13, ki jo je nosil v dresu Olimpije in jo je klub kasneje upokojil.
»Imel sem dve številki, 10 in 13. V Mariboru sem imel desetko, tudi v reprezentanci. V Olimpiji pa je bila desetka zasedena, zato sem dobil trinajstko.«
In čeprav marsikdo številko 13 povezuje z nesrečo, pri njem ni tako.
»Rad imam številko 13. Moja soproga je rojena 13. februarja in me trinajstica sploh ne moti.«
Luka je fenomen
Beseda je tekla tudi o Luki Dončiću, s katerim sta skozi leta spletla lepo prijateljstvo.
»Luka je fenomenalen. Še danes je malo otročji, ampak igra pa neverjetno,« je povedal z nasmehom.
Čeprav občuduje Dončićev talent, pa mu sodobna košarka v ligi NBA ni preveč blizu.
»Do finalnih bojev je to eno samo divjanje. Redkokdaj uporabijo glavo, da zmagajo,« je zaključil legendarni košarkar.