Leopold Pungerčar je človek, ki mu očitno nikoli ne zmanjka energije. Je dolgoletni član Šentjakobskega gledališča, podjetnik, velik ljubitelj avtomobilizma in motociklizma ter pobudnik tradicionalnega blagoslova motorjev v Mirni Peči.
Lani je bil izvoljen tudi v svet Mednarodne avtomobilistične zveze FIA za mobilnost in turizem.
A posebno mesto v njegovem življenju ima družinska zapuščina Lojzeta Slaka, za katero skrbno skrbi in si prizadeva, da bi njegova glasba živela naprej.
Ko je v studiu prisluhnil napovedniku, v katerem smo strnili njegovo bogato življenjsko pot, je priznal, da je bil tudi sam nekoliko presenečen.
»Ko sem poslušal tale vaš napovednik, ne bom rekel, da so mi solze tekle, ampak sem se vprašal, ali se je to res vse zgodilo v mojem življenju.«
Kakšen je bil Lojze Slak, ko so ugasnile odrske luči?
Leopoldova mama je bila najstarejša med Slakovimi otroki. Ker je njihova mama zgodaj umrla, je prevzela velik del skrbi za mlajše brate in sestre, med njimi tudi za Lojzeta.
»Otroci smo rasli ob njegovi glasbi. Najprej smo svojega strica gledali po televiziji in vedeli, da je Lojze nek poseben človek iz naše družine, ker na televizijo ne pride vsak,« se spominja Leopold.
Šele pozneje je začel razumeti, kako velik pečat je njegov stric pustil v slovenskem prostoru.
»Bil je moder mož, premišljen, ni se prenaglil z odgovorom. Bil je bolj redkobeseden kot jaz. Ko včasih analiziraš, kaj je povedal, pa vidiš, da je imel globoke misli.«
In kakšen je bil doma?
»Bil je preprost. Na odru ni bil nič drugačen, razen da je na odru zaživel, dobil nek drug izraz.«
Ob družinskih praznovanjih pa je imel prav posebno navado. Če ni igral, je pogosto pogledoval na uro. Ko je v roke vzel harmoniko, se je vse spremenilo.
»Na praznovanjih je vedno rad poprijel za harmoniko in takrat se mu ni nikoli mudilo domov. Ko je bil brez harmonike, je vedno gledal na uro, ko pa je igral, je obsedel do konca.«
V studio prinesel prvi Slakov kontrabas in dragocene družinske posnetke
Leopold je s seboj prinesel tudi nekaj predmetov, ki hranijo zgodovino njegove družine. Med njimi sta bila starinska fotoaparat in osemmilimetrska kamera njegovega očeta, s katero je nastalo veliko dragocenih družinskih posnetkov.
Na filmskih trakovih so med drugim ohranjeni prizori otroškega sankanja, pa tudi Lojze Slak pri vsakdanjih kmečkih opravilih na Jordankalu, med obračanjem sena in spravilom žita.
Še posebej zanimiv pa je bil prvi kontrabas iz časov, ko je Lojze Slak igral z brati Stankom, Matijem in Tonetom.
Nanj je igral Stanko, Leopoldov birmanski boter. Instrument še danes hranijo doma in je še vedno delujoč.
Čeprav Leopold v mladosti ni kazal posebnega zanimanja za harmoniko in je svojo celo prodal, da si je kupil kitaro, se je pozneje vendarle vrnil k frajtonarici.
Glasbeno žilico pa je podedoval tudi njegov sin Žiga.
Skupaj z njim ter glasbenikoma Tomažem Kastelicem in Markom Šuštaršičem danes ustvarjajo v zasedbi Slakov spomin, ki ohranja glasbeno zapuščino legendarnega harmonikarja.
Člani zasedbe so se Leopoldu pridružili tudi v Veseljakovem studiu.
Ko je Lojze Slak stopil pred motoriste, je onemela cela dolina
Leopold je tudi pobudnik tradicionalnega blagoslova motorjev v Mirni Peči, ki se je leta 1999 začel s komaj desetimi motoristi, danes pa privablja množice.
Po njegovih besedah se jih je letos zbralo okoli 18 tisoč.
Na srečanju že od začetka odmeva tudi Slakova glasba. Leopolda je zato dolgo mikalo, da bi na dogodek povabil svojega strica.
Ko je Lojze nekega leta z ženo Ivanko vendarle prišel, je nekoliko podvomil, kako bodo motoristi sprejeli njegovo harmoniko.
Navsezadnje so bili vajeni precej drugačnih glasbenih ritmov.
»Rekel mi je, da bom jaz pel. In če bo kaj narobe, bova oba drsela z odra,« se v smehu spominja Leopold.
A zgodilo se je ravno nasprotno.
»Ko je Lojze stopil na oder, je vse pod odrom onemelo. In ko je potegnil meh, je pela cela dolina.«
Lojze Slak se je nato na blagoslov motorjev vrnil še trikrat, tokrat s celotnim ansamblom.
Presenečenje v studiu in dobronamerno opozorilo prijatelja
Za presenečenje je poskrbel tudi Leopoldov dolgoletni prijatelj Slavko Podboj, ki se je v oddajo vključil po telefonu.
Ob čestitki Veseljaku za 30-letnico je razkril celo, da je bil boter imena radijske postaje in da je zanjo vedel, še preden je leta 1996 začela oddajati.
Leopoldu je namenil veliko lepih besed, ob tem pa tudi prijateljski nasvet. Ker je Pungerčar dejaven na toliko področjih, ga je opozoril, naj nekoliko umiri tempo in si vzame več časa tudi za novo vlogo dedka.
Besede Lojzeta Slaka, ki jih Leopold ne bo nikoli pozabil
Ob koncu pogovora se je Leopold spomnil še enega svojih zadnjih srečanj s stricem. Ko je Lojze že odhajal, ga je vprašal, ali je bilo njegovo življenje polno.
»Rekel je: Res je, vsega je bilo veliko, ampak minilo je pa zelo hitro.«
Besede so se Leopoldu globoko vtisnile v spomin.
»Takrat, ko ti je dolgčas, tečejo dnevi počasi. Ko ti ni dolgčas, pa drvi kot avto po avtocesti.«