Lojze Slak se je rodil 23. julija leta 1932 v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem. Svojo mladost je večinoma preživel pri stari mami na Malem Kalu, kajti Slakova družina je štela deset otrok in mali Lojzek je moral zaradi mamine bolezni od doma, še preden je dopolnil eno leto življenja. Prav to je usodno vplivalo na njegovo poznejšo življenjsko pot. Stric Ludvik je imel namreč diatonično harmoniko, s katero je igral po vaških slavjih, in s časom je malega Lojzka instrument čisto očaral. Še pred odhodom v šolo, je znal precej pesmi. Stric Ludvik je bil tega sicer vesel, a pri igranju harmonike ga je spodbujal, da je bolje, če se uči kar sam.
S 15 leti je Lojze že kot samostojni godec prvič igral na poroki. Kasneje je velikokrat povedal, da so bile "ohceti" njegova najboljša glasbena šola. Na "ohcetih" je igral predvsem sam ali skupaj s priložnostnimi glasbeniki kot trio Lojzeta Slaka.
Prelomno leto v njegovi karieri je bilo 1957, ko je prvič nastopil kot samostojni harmonikar na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš. Leta 1959 je nastal ansambel bratov Slak, v kvartetu je brat Tone igral trobento, Matija klarinet, Stane bas, Lojze pa seveda harmoniko. V takšni zasedbi so bratje igrali dobra tri leta, nato pa je služenje vojaškega roka preprečilo nadaljevanje njihove skupne poti. Lojze je zato poiskal tri pevce in se prijavil na tekmovanje novih ansamblov, njegova skladba Domači vasici je čez noč postala uspešnica.
V letu 1964 je Lojze spoznal Fante s Praprotna. S pevci iz Selške doline; Andrejem Bergantom, Jožetom Šifrarjem, Janezom Habjanom, Janezom Kalanom ter Janezom Dolencem so poskusili zaigrati nekaj pesmi in se hitro dogovorili za skupno nastopanje. Z njimi je Slak nastopal vse do svoje smrti.
Njegovi številni glasbeni prijatelji in domači vedo veliko povedati o njegovi natančnosti in vztrajnosti. Navidezno preproste skladbe imajo v sebi nekaj neponovljivega, težko dosegljivega celo tistim, ki inštrument zares obvladajo. Največ navdiha je dobil v svojem vinogradu na Trški gori, v katerem je vsako leto pridelal precej cvička, ki pa ni imel cene. Nikoli ga ni prodajal, ga je pa rad delil s svojimi domačimi in prijatelji. Njegov vinski hram zdaj skrbno obdelujejo njegova sinova Slavko in Robert ter žena Ivanka.
Deželica sonca in grozdja je le ena od številnih uspešnic. Besedilo zadnjo je spisala, takrat še osnovnošolka, Fanika Požek iz Črnomlja, ki se je odzvala na vabilo v Kmečkem glasu, kjer so ansambli vabili k sodelovanju. Ko je izvedela, da bo njeno besedilo uglasbil, od veselja ni spala vsaj še en mesec.