V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v zraku moč čutiti neko drugo Slovenijo – napredno, svobodomiselno in kozmopolitsko Slovenijo, ki si je na krilih te svoje naprednosti obetala postati celo druga Švica. Še posebej jo je bilo mogoče zavohati na takratnih novovalovskih rockovskih koncertih, in še prav posebej na koncertih Lačnega Franza, ki je v isti sapi igrivo prevpraševal spodnjehlačkasti status tisočih modro-belih rožic in prav nič igrivo psoval v naših genih naseljenega Praslovana.
No, ta druga, boljša Slovenija se žal ni zgodila. In danes se lahko ob tisti Praslovanovi bodici, da »so nam za****li vse, kar se je za***at dalo«, samo kislo nasmehnemo. Ker se nam takrat v naši sveti preproščini ni niti približno sanjalo, kaj vse se še zaj**at da. Kakorkoli, Zoran Predin je zdaj, po nekaj desetletjih, okrog sebe zbral štiri sicer ne povsem golobrade, a širši javnosti vseeno precej neznane mladce. In štajerska legenda Lačni Franz je, tako pomlajena, z albumom Ladja norcev spet tu, da nas popelje v svojemu imenu primerne stradajoče čase.
Več v Zarji št. 16, 19. 4. 2016