Z disciplino, predanostjo in vztrajnostjo je stal na številnih odrih po vsej Evropi, nato pa se po 15 letih vrnil v rodno Slovenijo, da bi nadoknadil izgubljeni čas s hčerkama.
Samuel, poznamo vas le pod vašim umetniškim imenom, ki ste si ga izbrali v letih, ko ste nastopali v tujini. Kako pa vas kličejo vaši najbližji?
Odvisno kdo. Mami me kliče Sami, ostali najbližji tudi. Na ladji, ko smo plesali v šovu, so me ostali plesalci klicali Samika. Tudi po osmih letih me vsakič, ko se srečam s to ekipo, še vedno kličejo tako. Sicer pa sem v tujini doživel marsikatero različico svojega imena – Sami, Samika, Samo. Sem navajen. Če bi rekli samo S, bi se obrnil. (smeh) Ne maram recimo edino, ko me kdo pokliče Samči. (smeh)
Z glasbo ste se srečali že zelo zgodaj. Je res, da ste na kitaro brenkali že kot šestletnik?
Hahaha, ja! Do šestega leta sem bolj skakal po kitari in razbijal, dokler mi oče s par akordi ni pokazal, kako se igra, in tako sem začel. Ljubezen do kitare pri meni res obstaja že od malega. Na začetku sem se je skrivaj učil na kitari, ki jo je oče kupil starejšemu bratu. Sunil sem jo in skrivaj vadil ter jo seveda vedno kje odrgnil, a sem se delal, da nisem nič kriv. (smeh)
Odraščali ste kot srednji otrok, z dvema bratoma …
Tako je in kot srednji otrok sem »nasrkal«. (smeh) Vedno sem vse delal jaz, ker starejši brat je bil šef, mlajši pa vedno premajhen za karkoli. (smeh)
Že zelo zgodaj vas je pot odnesla v tujino, zakaj vas je tako vleklo ven?
Ne vem, že od nekdaj sem imel željo po tujini. Odraščal sem z glasbo in že pri 13 in 14 letih sem bil videti starejši, tako da so me skupine klicale, da bi igral z njimi, ker so mislili, da sem že polnoleten. Ko so izvedeli, koliko sem bil v resnici star, so bili šokirani. (smeh) Iskreno sem komaj čakal, da sem dopolnil 18 let in se prijavil v vojsko, da sem potem opravil s temi obveznostmi in lahko šel v tujino. In res sem takoj po opravljenem služenju vojaškega roka zapustil Slovenijo in prepotoval Nemčijo, Avstrijo, Švico ... Moje iluzije o delu v tujini so se hitro razblinile. Igrali smo po klubih in včasih bili nastanjeni v hišah, kjer je bilo vprašljivo vse, od higienskega minimuma naprej. A mi ni žal, saj sem v tujini razvil disciplino in realen občutek, da ni tako lahko zaslužiti denar.
Po prvih izkušnjah v tujini ste se vrnil domov, nato pa se kmalu spet podali na pot, tokrat na sam sever Evrope …
Tako je. Po vrnitvi domov ni preteklo veliko časa, preden sem dobil ponudbo, ponovno spakiral kovčke in odpotoval na sever. Ko sem igral na Finskem in Švedskem, sem prvič v življenju dobil občutek, kako živijo uspešni glasbeniki. Jaz jim pravim glasbeniki gospodje. Spali smo v najboljših hotelih, s skupino smo nastopali po prestižnih klubih in ladjah ter hkrati uživali v zvrsti glasbe, ki smo jo igrali.
Kljub temu ste se po 15 letih uspešnega nastopanja v tujini vrnili domov. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Vrnil sem se zaradi hčera, saj sem v bistvu zamudil velik del njunega odraščanja. Dajana je bila takrat stara že 14, Arjana pa 12 let. Ko sem se vrnil, sem se zavedal, da bom moral doma vse začeti »od nule«, a sem res želel čim več časa preživeti z njima. Tudi zdaj, čeprav živimo v različnih mestih, se poskušam čim večkrat videti z njima. Danes imata 20 in 22 let, tako da se dobimo na kosilu, gremo na sprehod in podobno. Uživam v času, preživetem z njima.
Mlajša Arjana je sledila vaši poti in tudi sama poje. Jo podpirate v tem?
Absolutno. Arjana je umetnica kot jaz. Glasba ji veliko pomeni, in čeprav nisva skupaj toliko, kot bi si želel, poskušam poleti to nadoknaditi in veliko nastopava skupaj. Po dveh letih skupnega nastopanja mi je kot očetu in kot glasbeniku lepo videti, kako je pridobila na samozavesti in kako dobro se danes znajde na odru.
Glede na to, da ste že zelo zgodaj, pri 23 letih, postali očka, ste bili morda zato primorani hitreje odrasti in se postaviti na lastne noge?
Točno tako. Sicer sem delal že od 15. leta, saj nisem želel imeti za samoumevno, da mi starši dajejo denar. Med poletnimi sezonami sem vedno delal. Morda sem zaradi tega prej odrasel, a sem od nekdaj bil delaven in marljiv. Ko pridejo otroci, pa se seveda zresniš še bolj in začneš popolnoma drugače razmišljati. Čeprav sem se za igranje v tujini odločil predvsem zato, da bi lahko poskrbel za družino, sem se zavedal, da je bilo moji zdaj že bivši ženi doma težko brez mene.
Znan po svoji profesionalnosti je danes še vedno skromen in hvaležen, saj se dobro zaveda, kakšno pot je moral prehoditi, da lahko danes počne in živi od tega, kar ga veseli.
Ali kdaj obžalujete to odločitev?
Včasih pomislim na to, da je bila to napaka, da. Da bi moral ostati doma in bi se stvari že nekako izšle. A resnica je, da sem takrat naredil najboljše, kar sem znal. Pogodbe, ki sem jih podpisal za tujino, so bile take, da bi predčasna prekinitev imela neprijetne posledice, zato se tega nisem upal narediti. Žal so se poti, moje in ženine, takrat razšle, a sva še vedno velika prijatelja. Ob ločitvi mi je bilo žal otrok, a smo nekako vsi to sprejeli. Čeprav sem večino časa igral v tujini, pa sem vedno sodeloval pri družinskih odločitvah, sploh kar se tiče hčera.
Ko ste se vrnili, ste se verjetno zavedali, da boste morali v glasbi začeti na novo. Vas je bilo tega kaj strah?
Ne, ker je ljubezen do hčera to premagala. Priznam, da sem bil kar malce izgubljen, ko sem se vrnil. Zaradi dela sem se preselil iz Kopra v Ljubljano, leta 2009 sem se predstavil na Emi, veliko nastopal z akustično kitaro povsod, kjer sem le lahko, in tako počasi gradil to, kar imam danes. Nisem superzvezdnik, ampak ljudje danes poznajo mojo glasbo. Šlo je počasi, korak za korakom, saj se še predobro zavedam, koliko »polente moraš pojesti«, da ti nekaj uspe. (smeh)
Zaradi hčera ste pogosto na poti med Ljubljano in Koprom. Kaj najbolj pogrešate od življenja v domačem Kopru?
Odraščal sem tam in vsak včasih pogreša svoje rodno mesto. Sicer sem mladost preživel na Škofijah, čisto ob meji, pred desetimi leti pa so se vsi moji domači preselili v Koper. Vsakič ko pridem na Obalo, šele vidim, kako je v Ljubljani vse stresno. V Kopru se sprostim ob vonju morja, ritem življenja je bolj počasen, in če sem se včasih, ko sem še živel tam, spraševal, zakaj vsi Ljubljančani masovno za vikende obiskujejo Obalo, mi je zdaj popolnoma jasno. Sicer pa v Ljubljani seveda najbolj pogrešam svoji hčerki, družino, prijatelje, kar jih je še ostalo. Je pa res, da se imam tudi v Ljubljani vedno bolj fino. Na začetku sem imel v prestolnici le enega prijatelja, in sicer Aleša Bartola, pevca skupina Mambo Kings. Takrat sem tudi vzel v najem njegovo stanovanje in živel vsak dan sproti, kot je prišel. Počasi sem spoznal nove ljudi, vmes bolje spoznal tudi samega sebe in zdaj se zavedam, da imam na obeh koncih ljudi, vredne zaupanja. Sicer pa se poskušam imeti dobro, kjerkoli sem!
Svoje zasebno življenje skrbno varujete, a vseeno vemo, da ste že nekaj časa srečni in zaljubljeni v Ljubljani. Kaj vam pomeni ljubezen?
Ljubezen je prvo, kar mora biti v življenju. Brez tega sploh ne moremo živeti. Brez podpore in razumevanja nekoga, ki nam je blizu. Sploh razumevanje mislim, da je ključnega pomena v razmerju. Če nekoga razumeš, ga sprejmeš takega, kot je, v skupno dobro pa se lahko spreminjaš le s popolnim razumevanjem in sprejemanjem človeka v celoti. Jaz imam zlato ženo Petro, kličem jo žena, čeprav nisva poročena, ona ima tudi 11-letno hčer Mašo, s katero se odlično razumem. Izjemno sem hvaležen, da sem imel tako srečo, da sem našel svojo zlato polovico, saj se zavedam, kako težko je danes dobiti nekoga, ki te res razume in te podpira. Seveda pa se kot vsak moški zavedam tudi tega, da ima žena vedno prav in jo je treba poslušati! (smeh)
Glasba je bila, poleg vaših domačih, vedno vaša prva izbira. Obstaja še kaj, kar radi počnete, pa tega še ne vemo?
Na splošno sem zelo umetniška duša. Uživam tudi v risanju in slikanju, a to le zase, del ne delim z javnostjo. Sem namreč zelo samokritičen in zato v vsem, kar počnem, poskušam biti res najboljši, kar se da.
Do danes ste izdali en avtorski album, načrtujete kakšen nov avtorski projekt v bližnji prihodnosti?
Absolutno. Delam na novih pesmih, saj si želim, da bi lahko na nastopih igral več svojih pesmi in v njih užival, kot uživam v igranju priredb. Zato sem se odločil, da bom tokrat zvest samemu sebi in bom naredil pesem, v kateri bom res užival. Želim, da ljudje skozi mojo glasbo spoznajo mene. Tako da sem na dobri poti, da v bližnji prihodnosti izdam nov album. Zdaj imam ogromno dela z oddajo Znan obraz ima svoj glas, ko se bodo snemanja zaključila, pa se bom posvetil tudi snemanju pesmi za novi album.
Znani ste po svoji profesionalnosti, a hkrati skromnosti, čeprav ste sodelovali z veliko znanimi imeni iz sveta glasbe. Kaj vas drži tako prizemljenega?
Tako rad imam glasbo, da se nerad hvalim s tem, kar naredim, poleg tega nisem tekmovalen tip človeka. Skromen sem, ker sem veliko doživel v življenju in znam ceniti to, kar imam, ter da lahko delam to, kar delam. To je to. Živim v prepričanju, da si vsak človek zasluži živeti življenje, v katerem ima vsaj osnovne stvari, in tisti, ki so zanje prikrajšani, se mi smilijo in bi jim dal vse. Če bi zadel na loteriji, bi vse razdajal pomoči potrebnim. Meni denar ne pomeni toliko kot sreča, ljubezen in zdravje. To, kar počnem in v čemer vztrajam, počnem zato, ker imam veliko ljubezen do glasbe, saj mi je veliko dala.