Zakaj Rudi Poljanšek podpira "rabutanje" sadja?

Sobotne Spominčice tokrat razkrivajo nekaj več o otroštvu, harmonikarja ansambla bratov Poljanšek. To je Rudi Poljanšek, ki že vse življenje živi v Tuhinjski dolini. 

Katera hrana vam je v otroštvu najbolj dišala?
" Pri nas je bila pogosta zjutraj in zvečer bela kava noter pa nadrobljen kruh. Jedli smo tudi žgance, takšne domače stvari, ki jih imam še danes zelo rad."

Kdo je bil tvoj največji prijatelj iz otroštva in ali še imata stike?
"V šoli sem spoznal prijatelja s katerim sva vseskozi hodila skupaj k pouku pa potem tudi v službo. Žal je lani umrl."

Učitelja katerega predmeta iz osnovne šole se najraje spominjaš še danes?
"To je pa učiteljica, ki v resnici to sploh ni bila ampak so jo na to mesto postavili po sili razmer. Pri njej sem bil velikokrat tepen in imam zelo slab spomin nanjo. Lep spomin imam samo na sošolce, ker jaz sem devet let hodil v osnovno šolo in jih naredil šest, potem veste, da kakšnih lepih spominov ni veliko."

Kje v rojstnem kraju ste se najraje zadrževali?
"To je bilo v  naravi. Mi smo delali razne bunkarje, šli smo se "nemce in partizane" pa kavbojce in indijance."

Katera otroška pesmica vam prva pride na misel?
"Sijaj, sijaj sončece takšne lepe narodne."

Spomin na prvi javni nastop?
"To je bilo v drugem razredu za dan žena in sem igral dve cerkveni. Ljudem ni bilo všeč, samo jaz takrat nisem vedel, da se to ne sme."

Katera sladkarija vam je šla najbolj v slast?
"To so bili bonboni v papirčkih, karamele."

Vaš najljubši otroški film?
"Ne joči Peter, Dolina miru."

Čemu iz svoje mladosti se danes najbolj nasmejite?
"Razne stvari smo ušpičili. Recimo z bratom sva enega poslala, da je šel v trgovino po bonbone in vžigalice. Potem smo pod gozdom prižigali kupčke sena in takoj pogasili. Brat je zažgal več suhe trave, ki je zatem nismo mogli pogasiti in so prišli ljudje, da so rešili. Midva sva pa pobegnila. Potem sva se morala k sosedom opravičit in k sreči je bila takrat doma samo gospa, ki je slabo slišala. "

Ste kaj jedli sadje?
"Ja, seveda to smo "rabutali". Od češenj, hrušk in marabel. Točno smo vedeli kdaj kaj dozori. Danes pa nobenega otroka ne vidiš po drevesih. Prav pustil bi kakšnemu fantu, da "rabuta" moja jabolka, saj ne more vse pojest."