Obstaja tudi velika verjetnost, da prav zaradi nje veste, kje so Liboje. Mi pa smo si zapomnili še to, da je Ani prijateljica z vsem dobro poznano pevko, čeprav je že nekaj časa ni več na sceni, z Ireno Vrčkovnik. Z obema smo se dobili na klepetu kje drugje kot v Libojah, kjer smo v njuni družbi nadvse uživali.
Ani jih ima 30, Irena jih bo čez dve leti dopolnila 50, čeprav leta zelo dobro skriva. Je vajino druženje zato kaj drugačno?
Irena: Najino druženje je popolnoma enakovredno.
Ani: Vsaka ima kaj, česar druga nima.
Irena: Da ne boste mislili, da se druživa nepretrgoma, ampak to sploh ni pomembno! Važno je, da imaš s človekom nekaj skupnega. Nazadnje sva se recimo skupaj poveselili, ko so Ani ravno pred to gostilno ulili zvezdo in sva potem skupaj še nekaj zapeli. Seveda sem šla spet med zadnjimi domov.
Ani: Evo, to mi je pri Ireni zelo všeč: sploh se ji ne vidi, koliko je stara, ima energijo kot mlada mula. Od nje sem se naučila, da ti samo zato, ker pridobivaš leta, ni treba sedeti doma in se smiliti samemu sebi ter jamrati mlajšim, kako je drugače, ko si starejši. Še vedno si lahko energičen in poln življenja.
Irena: Sedi, pet. Zdi se mi, da smo ljudje, v Sloveniji še posebej, malo preveč obremenjeni prav z leti. Zame pa so leta samo številke. To poudarjam zaradi tega, ker sem že večkrat slišala komentarje, ki so leteli na kakšno od mojih kolegic, ki so še vedno zelo popularne, češ, kdaj bo pa ta šla v pokoj. V tujini se to ne dogaja. Mladina se ne zaveda, da gremo vsi po isti poti.
Le kdo bi lahko pozabil nekdaj zelo popularno pevko Ireno Vrčkovnik, ki pa se je že pred časom odločila, da se umakne s pevske scene? Čeprav je v medijih ne vidimo več toliko, je Irena v glasbenem svetu še vedno močno prisotna, le drugače. Piše avtorsko glasbo in poučuje petje ter s tem vzgaja vedno nove, uspešne in dobre pevce. Sicer pa v šali pravi, da v zadnjem času dela predvsem stroške.
In ko jim bo na vrata počasi začel trkati Abraham, se bodo začeli zavedati ...
Irena: ... da se ne splača sekirati za nič na svetu. Ampak res za nič. Jaz sem bila recimo v prejšnjem stoletju, ko sem bila še aktualna, precej obremenjena z ljudmi. Nerodno mi je bilo, ko so me gledali, nenehno sem bila na očeh javnosti in s tem sem se obremenjevala. Z leti sem se šele naučila, da je to čisto brez zveze, in začela sem slediti svojemu načelu: ni pomembno, kaj si drugi mislijo o meni, pomembno je, kaj si o sebi mislim jaz. Navsezadnje, kaj pa spremeniš, če se sekiraš? Nič razen tega, da ti rit raste, pa gube in vse drugo, čemur botrujejo jeza in skrbi.
Ani, se vi obremenjujete s tem, kaj si mislijo ljudje o vas?
Ani: Oddaja Znan obraz ima svoj glas, v kateri sem bila 12 tednov res močno izpostavljena v javnosti, je bila dobra šola. V nekem trenutku sem dojela, da več kot to, da narediš vse po svojih najboljših močeh, pač ne moreš. Ne obremenjujem se več s komentarji ljudi, ki tega, kar počnem jaz, sami morda sploh ne bi znali izpeljati. Vsak ima svojo pot, jaz se ne vmešavam v druge in enako pričakujem od njih.
Irena, vas je ob nastopu v oddaji zamikalo, da bi se vrnili na glasbeno sceno?
Irena: Zadnje čase res pišem pesmi bolj za druge izvajalce. Če danes narediš kaj novega, potrebuješ ogromno promocije, tudi nekaj denarja, da te radijske postaje vrtijo. Včasih tega ni bilo, mene so vrteli kar tako in mi za to ni bilo treba plačevati. Potem pa me sprašujejo, zakaj ne naredim nič novega, včasih so me pa tako pogosto vrteli! Seveda so me, zdaj pa jim za to ne bom plačevala. Raje delam za druge mlade, narodno-zabavne ansamble in za pop izvajalce. V tem uživam. Zase pa trenutno niti nimam navdiha. Saj sem imela novosti, na Melodijah morja in sonca pred par leti, pa ste slišali kje za to?
Kaj vaju sicer veseli poleg glasbe?
Irena: Nobenega hobija se zdajle ne spomnim, imam pa rada vse, kar se blešči (pokaže telefon, na katerem ima bleščeč ovitek, op. a.), in si stene lepim z raznimi kamenčki, saj se morajo bleščati. Ne vem, to me pomirja. Sicer pa se v prostem času s partnerjem rada voziva z motorjem, poleti tudi z jadrnico.
In katera tura z motorjem vam je najbolj ostala v spominu?
Irena: Uh, to je bila pa res dolga tura! Najprej sva šla do Dubrovnika in s trajektom do Ancone ter nato v Zürich in nazaj. Aja, ne, to je druga tura, ki mi ni ostala v tako lepem spominu, ker me je nazaj grede pral dež, pa še ravno na moj rojstni dan. Najbolje sem se imela, ko sva šla v Makedonijo. Ne, joj, saj ne vem … V še lepšem spominu mi je ostalo, ko sva se s trajektom peljala do Grčije in potem od tam na Ohridsko jezero in nazaj skozi Albanijo, Srbijo in tako dalje.
Ani Frece je članica ženske glasbene skupine M.J.A.V. Njen glas še posebej zazveni v zimzelenih popevkah, jazzu in šansonu. Prav z avtorskimi šansoni se je kot solistka večkrat predstavila na Festivalu slovenskega šansona. Glasbi je posvetila svoje življenje, kot učiteljica svoje znanje že več let prenaša na mlade. Je tudi ustvarjalka avtorskih skladb in hkrati dejavna kot zborovodkinja, organistka ... Svojo glasbeno širino in vsestranskost je nedavno dokazala kot tekmovalka v priljubljeni televizijski oddaji Znan obraz ima svoj glas.
Verjetno se vam je na poti zgodilo marsikaj?
Irena: Razen tega, da se ves mrčes zbira okoli mene, da bi potrebovala že brisalnike, nič kaj. Ko sem na motorju, popolnoma odtavam. Takrat vonjam okolico, od rož do tega, kaj kuhajo ljudje, mimo katerih se peljem, veliko pa med vožnjo tudi komponiram.
Ani, kaj pa vas veseli?
Ani: Veliko stvari. Trudim se, da mi je lepo, s komer koli in kjer koli sem. Sprostim se in si vzamem čas. Življenje gre hitro mimo, in če sem z družbo, se potrudim, da se imam res fino ne glede na to, ali so to moji prijatelji ali pa snemalna ekipa na televiziji. Veliko mi pomeni, da sedemo in v miru preživimo nekaj skupnih trenutkov, ne da bi se vsakemu takoj mudilo naprej. Trudim se zaužiti življenje, čeprav veliko delam. V prostem času rada preberem kakšno knjigo, tudi tako, iz katere se lahko kaj naučim, romanov ne berem. Rada pogledam film z dobrim humorjem, kakšnega italijanskega, predvsem pa obožujem stare filme. Vse, kar je staro, mi je všeč: stara glasba, stari filmi ...
Irena: Zato imaš mene rada!
Kateri je bil najbolj smešen dogodek, ki se vama je pripetil med nastopom?
Irena: Tega se pa spomnim. V prejšnjem tisočletju ... V Sloveniji smo naredili dve priredbi iste pesmi z naslovom V miru živeti. Eno smo izvajali Alenka Godec, Marta Zore, skupina Big Ben, Ivan Hudnik in jaz, drugo pa samo midva z Ivanom Hudnikom. Ena izmed televizij naju je takrat povabila, da nastopiva pri njih. Seveda sva povabilo sprejela in po pogovoru sva se postavila na oder in čakala, da se pesem začne. Ko sem začela peti prvi stih (zapoje Vojne vihrajo ..., op. a.), sem v monitorju slišala, da to ni moj glas, temveč glas Alenke Godec, in ugotovila, da predvajajo napačno priredbo. Ker je šlo za oddajo v živo, ni šlo drugače in sem pela dalje. Tako sem najprej odpirala usta kot Alenka Godec, potem sem bila naenkrat že Marta Zore, nato je bil na vrsti Ivan Hudnik, ki ga je doletela ista usoda, peti je moral namreč kot kvartet Big Ben − si lahko predstavljate? Nisem se mogla več zadrževati, dobila sem napad smeha, saj sem videla, kako Ivanu teče pot po obrazu, a se je moral resno držati, saj je šlo za resno pesem. Stopila sem iz kadra, medtem ko je kamera snemala Ivana, in skoraj počila od smeha. Končno pa je prišel tudi najin duet in sva lahko bila Irena in Ivan. Tonskega tehnika sem sicer pred nastopom opozorila, da obstajata dve verziji in naj pazi, da bo dal pravo. Očitno je preslišal moje opozorilo in prišlo je do neizogibnega. Ampak še danes se nasmejim, ko se spomnim na to.
Ani: Ogromno je smešnih dogodkov, nastopamo ob zelo različnih dogodkih, od porok do pogrebov, tako da se je res že marsikaj zgodilo. Trenutno pa mi pride na misel le ogromen rogač, ki je priletel z drevesa in zmotil poroko. Ženin in nevesta sta na srečo ostala na varnem, ljudje pa so se ga ustrašili in začeli kriliti. Nam se je zdelo nadvse smešno.
V kaj verjameta?
Irena: Verjamem v Boga. To povem čisto brez sramu. Verjamem pa tudi, da to, čemur jaz rečem Bog, nekdo drug imenuje Buda, tretji Alah, spet nekdo drug Krišna. A ne glede na poimenovanje nekdo bdi nad nami. Nisem empirik in tega mi ni treba dokazati. Tako pač čutim.
Ani: Tako je, včasih stvari pač čutiš. Tudi jaz verjamem v Boga.
Irena: Verjamem v največjo energijo, v ljubezen. In ljubezen je Bog. Ne hodim v cerkev, sem pa zelo verna. Za tem trdno stojim, tako kot že 20 let stojim za tem, da ne jem mesa. Nihče me ne more prepričati v nasprotno.
Dasta veliko na zdravo prehranjevanje?
Irena: Ani se veliko bolj zdravo prehranjuje kot jaz. Sem polvegetarijanka, jem ribe, sicer pa tisto, kar mi prija.
Ani: Danes zagotovo pojemo preveč mesa, sploh industrijsko vzrejenega. Sem privrženka tega, da si hrano pridelamo sami doma. Mi imamo recimo kure, sama je sicer ne bi ubila, ampak če jo kdo drug, je to gotovo čisto drugačen rang mesa od tistega, ki ga kupimo v trgovini. Doma smo meso jedli enkrat na teden, in še to domače, ki ga je pripravila oma.
Irena: Tudi domača zelenjava je edina zares užitna. V trgovini ne kupujem nobene zelenjave, sploh če je pripeljana iz tujine. Doma imam svoj rastlinjak, kjer gojim osnovno. Dokler ga nisem imela, sem zelenjavo kupovala in sem imela po njej redno prebavne motnje. Sadja si prav tako ne upam več kupiti v trgovinah, ker nikoli ne vem, kaj vse so z njim počeli. Če ga že kupim, vedno pazim, da je slovensko.
Ani: Ni pa vse v hrani, pomembno je tudi, kako razmišljaš. Če uživamo v hrani in se ob njej sprostimo, je to več vredno kot pa nenehna skrb, kaj jemo.