Nekdanji novinar in urednik še vedno spremlja aktualne dogodke, doma pa ima tudi vedno precejšno zalogo knjig. Navdušen nad odkrivanjem neznanega je prepotoval tako rekoč ves svet, poskusil vse, kar ga je privlačilo, in ves čas skrbel za telo, tako da so leta zanj samo številka. Čeprav to ne pomeni, da je navdušen nad staranjem. Po drugi strani pa ima raje dame, ki se ne bojijo gubic, kot tiste, ki upajo, da jim bodo kirurški popravki naredili čudež. Običajno se o staranju pogovarjamo z ženskami, tokrat pa smo tudi na to temo zaslišali nekdanjega Pankrta in Sokola, zdaj popotnika v Območju medveda – tako je naslov nove plošče, ki jo bo predstavil jutri, prav na dan žena.
Nekoč smo rokenrol povezovali z boemstvom, divjimi zabavami. Led Zeppelin je razsuval hotelske sobe, člani Rolling Stonesov so konzumirali vse mogoče … Zdi se, da so današnji rokerji veliko bolj umirjeni. Kaj se je zgodilo?
Rokenrolovske spontanosti je bilo pri nas in v svetu včasih res več, nekje pa se dogaja še danes. Pri Stonesih sem že bil v zaodrju in sem videl vse. Kako je tam danes, ne vem. Vem le, da so še dobri na odru. Včasih se je glasba ustvarjala izključno zaradi veselja glasbenikov. V dveh oziroma treh desetletjih so se naredile pesmi, ki so še vedno žive v vseh nas. Zraven so spadali dekadenca, razvrat, veselje do življenja, pa tudi kakšni škandal. V zadnjih letih je glasba postala industrija, ki jo vodijo ekonomisti in pravniki. Ti pa so zelo dolgočasni ljudje. Posledica tega je tudi dolgočasna glasba!
Pa se to še lahko spremeni, popravi?
Mislim, da ni več poti nazaj. Denar je kupil dušo. Potrebna bo nova svetovna revolucija, da se bo vse spremenilo, in za to je že prišel čas. En odstotek bogatih obvladuje 99 odstotkov preostalih. Radi pozabljamo, da smo stoletja izžemali muslimanske narode in da smo belci skoraj iztrebili najbolj plemeniti narod – Indijance … Ko sem šel nedavno v Rim na koncert Brucea Springsteena, sem si ogledal dva muzeja, potem pa sem šel še mimo Vatikanskih muzejev, a jih nisem šel pogledat, ker je tam največ nakradenega bogastva.
Pred novim solističnim albumom Območje medveda ste pred nekaj meseci izdali s Pankrti Totalno revolucijo. Zato me zanima, ali mislite, da bi revolucija res kaj spremenila?
Ne delam si iluzij, ampak samo upam, da bo za hip vrnila rokenrol. Treba je stremeti k bolj uravnoteženemu redu, spremembi, »skandinavizaciji « sveta. Bogataši lahko dajo malo več od sebe … Rokenrol je v 60. in 70. letih na to opozarjal, danes pa ne opozarja več …
Ali so morda obupali?
Življenje od šestdesetih let do leta 2010 ni bilo tako slabo za nas. Gotovo je bilo bolj zabavno živeti v Ameriki v šestdesetih letih, ko so imeli hipijevsko kulturo, kot danes pod Trumpom. Čutiti je bilo družbeni entuziazem, čeprav se reforme niso uresničile. V naravi človeka je, da ne obupa in vedno znova poskuša. Tudi jaz vedno upam, da bom naredil ultimativno uspešnico, a mi ne uspe, ker taka uspešnica tako ali tako ne obstaja. (smeh)
Rok smo nekoč povezovali z mladostjo, zdaj pa so najbolj priljubljeni rokerji dovolj stari za penzijo. Kako to?
Samo stari rokerji so preživeli. Starost očitno le ni tako pomembna. Tudi na Divjem zahodu je preživel le Billy the Kid, ki se je bojeval proti velikim farmam in na koncu ni bil več otrok. Nekaj je sicer mladih rokerjev. Ne gre za to, da ne bi bilo aktualne glasbe, vendar je sistem ne dovoljuje in se ne prebijejo naprej. Tudi v tujini je znano, da moraš vložiti v singel ali ploščo deset tisoč evrov, potem pa še deset milijonov v reklamo. Sistem omogoča kroženje glasbe in idej le med finančno elito, ki vse nadzoruje in dirigira. Elita ni pripravljena vložiti denarja v kakšnega revolucionarja, zato tudi ideja rokenrola ni več del neke zgodbe.
Ste si nekoč predstavljali, da boste v teh letih še na odru?
Nič si nisem predstavljal, saj nisem gledal prav daleč naprej. Leta 1997 sem imel veliko glasbenih ponudb, ki sem jih želel izkoristiti, prepričan pa sem bil, da se v novinarske vrste lahko še vrnem. Tako sem zapustil mesto glasbenega urednika pri reviji Stop in se vrgel v glasbo prepričan, da je to začasna odločitev. Proti mojim pričakovanjem se je izkazalo, da je glasba bolj zanesljiv posel kot novinarstvo. Z novinarstvom je šlo le navzdol. Na koncu sem bil zaposlen v Delu Revijah, kjer so revije razpadle, bila so množična odpuščanja, delo ni veljalo nič več. Ta trend se v novinarstvu še nadaljuje.
Zelo kmalu ste si ustvarili družino. Ko ste dobili prvo vnukinjo, vas je malo zaskrbelo, kako bodo to sprejeli feni, kajne?
Nisem imel posebnih težav, saj smo takrat vsi začeli tako zgodaj, pa tudi na svetovni sceni so imeli moji kolegi enake situacije. Rokenrol se stara, mi pa se staramo z njim. Nikoli me ni bilo sram priznati, da sem v najlepših srednjih letih.
Več v reviji Zarja št. 10. 07. 03. 2017