Včasih je lezel pod kožo številnim dekletom, ki so si plakate z njegovo podobo lepile po sobah, in ljudje ga še danes vabijo medse, njegova glasba pa večino odnese v neke druge čase. Čas se ustavi tudi v njegovem rojstnem kraju Sv. Danijel pri Trbonjah, deset minut vožnje iz Dravograda. Tam je s svojimi prijatelji ustanovil društvo Trbonjska dolina, v okviru katerega snuje načrte za prihodnost. V prihodnosti si boste morda celo lahko rezervirali turistični aranžma, ki vas bo po ogledu lokalnih znamenitosti pripeljal še v družbo Marijana Smodeta. In njegove kitare.
Njegova kariera se je uradno začela na slovenski popevki leta 1982, ko je zmagal s pesmijo Še pomahal ni z roko. Ustvarjalcem na nacionalnem radiu in televiziji zameri, da ga ob obletnici tega festivala niso omenili niti v enem stavku. Tudi to pove z nasmehom, potem ko nas skupaj s partnerko Vero sprejmeta v tako imenovani kajži, prostoru za druženje, ki so ga ustvarili skupaj s prijatelji, podporniki in člani njegovega društva. Rad ima pristnost in domačnost, zato je tudi njegova kajža taka: mize in klopi so iz grobo obdelanega lesa, tramovom iz breze niso odstranili lubja, v kaminski peči gori ogenj in z lahkoto si našega gostitelja predstavljam na tistem majhnem dvignjenem odru, kako ob brenkanju prepeva in zabava družbo.
Prostor bi lahko bolje, novejše in sodobneje opremili, ampak niso hoteli, tega je povsod drugod dovolj, pravi. Pa še rad je sam svoj mojster. Po izobrazbi je strojnik, rad vari, polaga električno napeljavo, in ko je bilo treba pri praktičnem pouku razstaviti in popraviti stružnico, je bil on vedno prvi zraven. »Bil sem najbolj umazan v razredu.«
Zadnje čase se umaže tudi v garaži pri predelavi kombija – da bo postal bivalen. »Dobro se počutim v avtodomu, šotoru, v hiši ali pod lipo. Bila so obdobja, ko sem spal v najboljših hotelih, bilo je noro in marsikaj sem doživel, na tej poti sem zorel in točno vem, kaj je v življenju pomembno. V tem smislu, kje sem in kaj želim, me življenje ne more več presenetiti. Vse drugo pa sprejemam. Uživam!« pravi Marijan, ki si ne predstavlja, da bi lahko bolje živel. Nikoli ne obupuje, tudi v procesu ločitve, ki ga je čustveno ohromil, ni. »Nimam velikih pričakovanj, izhajam iz skromne družine in nikoli mi niso verjeli, da mi zaslužek ni pomemben. Seveda je v redu, ko zaslužiš, ampak to mi nikoli ni bilo najpomembnejše. Meni je bilo glavno to, da sem užival, se družil in se imel dobro ter da so ljudje začutili mojo pesem – to mi vedno polni akumulator.«
Senik za zabave. V kleti svoje kajže je uredil nekakšen domač velnes z dvema ležalnikoma, masažno kadjo in masažno mizo, kjer se že izvajajo terapevtske masaže. Tako pravi Marjan, ko nas vodi po prostorih. Mene bi med masažo tam doli najbrž zeblo, ampak vsi niso tako zmrzljive sorte.
Društvo Trbonjska dolina, ki ga je ustanovil pred dvema letoma, je zastavil kot društvo za obogatitev življenja in ima z njim smele načrte. V kajži naj bi tako kmalu potekala predavanja o varstvu narave in vse o zdravem življenju, že zdaj pa se ob petkih zbirajo pri njem na večerih za samske.
Nižje ob hiši se med potokom in gozdom razprostira travnik, na njem se že vidijo obrisi senika v nastajanju. Marijan si je v seniku zamislil prostor za poletne dogodke – koncerte, zabave, na seniku pa se bo dalo tudi prespati. Prav tako bo ob gozdu mogoče kampirati, v potoku pa si boste lahko osvežili vsaj noge. Malce več življenja bo prinesel v tole mirno zeleno koroško dolino, na koncu katere se je pred 56 leti rodil – kar na domu. Zdaj v hiši živi še s svojo 82-letno mamo, ki mu je dejala, da ji na starost ni mogel pokloniti nič lepšega kot to, da lahko živi v svojem rojstnem kraju.
Sovaščane je s hrupom »testiral« že lani poleti, ko so rojstni dan njegovega najstarejšega sina praznovali v slogu festivala Woodstock. Z enotedensko zabavo, odprto za vse ljudi dobre volje.
Več v reviji Zarja, št. 16, 18. 4. 2017
