On bo zavedni avstrijski stotnik von Trapp, ona bo redovniška pripravnica Maria. Muzikal je eden najbolj priljubljenih muzikalov vseh časov, po njem je nastal tudi svetovno znani film. Za Evo je to že drugi muzikal, za Boštjana prvi. Izziv je sprejel, kot se za pravega moškega spodobi – vmes je že skoraj obupal, a se je nato z Evino pomočjo spet našel. V scenariju sicer družinskega muzikala sta predvidena tudi dva poljuba, ki »poljubovalsko nedolžnemu« Boštjanu povzročata nekoliko preglavic.
Leta 2008 sta oba plesala v oddaji Zvezde plešejo pri Mariu, malce drugačni, a vendarle podobni oddaji, kot jo prav zdaj spremljamo na komercialni televiziji. Sta se takrat tudi prvič srečala?
Eva: Takrat se nisva ravno dosti videvala, srečevali smo se le na oddajah, treninge smo imeli ločeno. Vedno se mi je zdel prijazen, poznala sem ga le z ekrana. Ne tako, kot ga poznam zdaj.
In kakšen je Boštjan v resnici?
Eva: Zdaj je pa sploh naredil name še boljši vtis, še bolj je profesionalen …
Boštjan: Razen da zamujam …
Eva: Dobro, to je zato, ker imaš res poln urnik. Sicer pa je zelo zavzet, priden na vajah, entuziastičen, super.
Boštjan: Na vajah pa nas najbolj dvigne Evin glasni smeh. To morate slišati.
(Eva se glasno, visoko zasmeje.)
Boštjan: No, to je to. To res vpliva na razpoloženje vse ekipe, njen smeh je tak pozitivni alarm.
(Eva se še bolj glasno smeje, njen zvonki smeh se sliši po vsej restavraciji.)
Boštjan: Sliši se ga na daleč in takoj postaneš boljše volje.
Boštjan, kako se pa vi spomnite Eve – takrat je bila še dosti mlajša, pa je še zdaj mlada?
Boštjan: Zdaj lahko javno priznam, da je ona takrat v tisti plesni oddaji zasedla tretje mesto, jaz pa drugo. In zdaj lahko priznam, da je meni k temu drugemu mestu pripomogla malo večja prepoznavnost, ker je ona v resnici plesala bolje kot jaz. Če bi bilo po plesni pravici, bi ona morala biti druga, jaz pa tretji.
Eva: Ne, ne, ni res!
Boštjan: Sicer se je pa spomnim tudi kot gostje v narodno-zabavnih oddajah, ki sem jih vodil, takrat je bila res še »smrkljica«. Smrkljica, ki je priplavala na slovensko glasbeno sceno. Njen oče pa je kitarist pri ansamblu Marela in je bil večkrat gost v teh oddajah.
Pa sta bila plesalca že pred Marievo oddajo?
Eva: Jaz ne.
Boštjan: Razen na nekaj porokah nisem plesal, bil sem čisti »aberveznik«.
Kakšna pa je vaša pevska zgodovina, Boštjan?
Boštjan: Pevski zbori in nazadnje APZ Tone Tomšič – to je bil daleč najresnejši zbor, v katerem sem pel. In eno leto sem pel pri narodno-zabavnem ansamblu Toneta Rusa. To je moja pevska kilometrina.
In to je vaš prvi muzikal?
Boštjan: Prvi. Najprvejši.
(Boštjan naroči dvojno kavo in pojasni, da je v študijskih časih lahko spil dva močna energijska napitka, pa je po njiju kot otrok zaspal v eni uri. Kot sveže podojeno dete, pravi. Brez študija.)
Boštjan o Evi:
Nisem vedel, da je tako briljantna pevka. Vedel sem, da je nadarjena, a poznal sem jo bolj iz pop voda, nisem je slišal v muzikalih ali operah. In me je »sezula«, ko sem jo slišal peti. Pozna vse pesmi v muzikalu, ne samo svojih, in res »trga gate«. Njeno mesto je oder. Če ona ne bi pela, se Zemlja ne bi tako vrtela, kot se vrti. Vsak ima svojo usodo.
Zakaj ste sprejeli izziv?
Boštjan: Začutil sem, da je ta izziv prišel v obdobju, ko sem se ga malo ustrašil, hkrati pa se mi je zazdel zanimiv. Zdelo se mi je, da je pravi trenutek, da se spravim iz cone udobja. Vmes sem že popolnoma izgubil »spirit«, voljo in pogum, zdelo se mi je že, da sem si naložil pretežko nalogo, preveč, ker profesionalni pevci pojejo tako dobro, da ti postane nerodno v njihovi družbi. A očitno je klofuta prišla v ravno pravem času, da sem se še malo bolj vzel v roke in videl, kje moram še delati.
Kje pa ste morali še delati?
Boštjan: Konkretno pri petju. Pa tudi pri igri sem bil na trenutke izgubljen, a zdi se mi, da bo vse v redu.
Eva: Itak, da bo.
Eva, kako pa vi ocenjujete Boštjana kot pevca – saj ste po izobrazbi magistrica glasbene akademije, poučevanje petja pa je vaš poklic?
Eva: Mislim, da je bila Boštjanova kriza brezpredmetna.
Boštjan (z globokim glasom): Kriza srednjih let.
Eva: Ja!!! (glasen, prediren smeh) Mogoče pa res. Boštjan ima lep glas, ima talent, ima vse možnosti. In zagotovo bo v muzikalu odlično pel.
Boštjan: Eva je zelo rahločutna učiteljica. Ona me je namreč vzela v roke, ko sem imel krizo.
Eva: Imela sva ure petja, pa tudi zdaj, pred premiero, jih bova imela.
Boštjan: Dihalne vaje. Hitro mi poide sapa pri petju. Kar je zelo zanimivo: ljudi na treningih javnega nastopanja poučujem o govorjenju in tako rekoč identične stvari veljajo za solopetje. Ampak pri petju teh stvari ne znam uporabiti tako kot pri govorjenju. Pri govoru mi je vse jasno, pri petju pa ostanem brez sape, ne morem dolgo držati tona in podobno.
Vam nič ne pomaga kondicija športnika, zavzetega gorskega kolesarja?
Boštjan: Ta fizična kondicija mi pomaga bore malo, pa zadnja leta še nisem bil v tako dobri kondiciji, kot sem zdaj.
Katerih veščin pa ste ga morali učiti?
Eva: Čistih osnov. Dihalne in upevalne vaje za nadzor tona. Intonacijo pa obvlada.
Kakšne so vajine asociacije na film Moje pesmi, moje sanje? Eva, vi ste čisto druga generacija kot Boštjan.
Boštjan: Najbrž so najine asociacije res različne, moje so bolj družinske. Mene čisto »sezujejo« prizori z otročki, in tudi ko jih slišim peti v našem muzikalu, mi to najbolj pride do živega. Spomnim se, ko sem film videl prvič, to je bilo v mojih študentskih letih, kot otrok sem ga »prešprical«, sem videl druge stvari.
Eva: Mene pa sta najbolj presunila odlično petje in igranje Julie Andrews, ona je itak ena mojih vzornic.
Eva, zakaj ste vi sprejeli izziv?
Eva: To je bilo zame nekaj najbolj naravnega! (smeh) S tem se pač ukvarjam. Je pa to najtežja vloga, kar se tiče časovnega obsega na odru – koliko pesmi in besedila imam! Muzikal je dolg dve uri in pol in skoraj ves čas sem na odru.
Lani ste peli in igrali v muzikalu Veronika Deseniška, pojete tudi v operah …
Eva: Petnajst vlog imam za sabo.
Julie Andrews v filmu poje zelo visoke tone, ali vam to povzroča težave?
Eva: Ne. Vokalno mi to ustreza.
Ste se potem razveselili izziva?
Eva: Sem se, a hkrati čutim strahospoštovanje do nje, zato veliko vadim, da bom dosegla svoja pričakovanja.
Kako je prišel film v vaše življenje?
Eva o Boštjanu:
Ima zelo lep glas, zmore marsikaj, tudi zelo zahtevnega. Igralsko me je presenetil. Poznala sem ga kot voditelja, še nikoli se ni preizkusil kot igralec. Ni samoumevno, da nekdo, ki še ni igral, ve, da mora vsaka reakcija priti iz njega. Na obrazu mu vidim, da se to dogaja.
Eva: Prvič sem ga gledala, ko sem bila še zelo majhna, spomnim se, da smo ga gledali z družino. Predstavlja mi toplino, nostalgijo.
Boštjan, v filmu ima kapitan von Trapp sedem otrok, to je samo nekaj več, kot jih imate vi.
Eva: Ja, Boštjan, na dobri poti si, veš. (smeh)
Boštjan: To je zame čista znanstvena fantastika. Ta vrata so zaprta. (smeh)
Eva: Ko Gospod zapre vrata …
Boštjan: … se nekje odpre okno. (smeh) To so citati iz muzikala.
Eva: Čisto sva noter padla. (smeh)
Boštjan: Von Trapp je bogat mož, ima ogromno hišo, veliko denarja, včasih so varuške naredile ogromno. Starši niso vozili otrok na dejavnost kot danes.
Sta si film zdaj znova ogledala?
Boštjan: Seveda, a režiser nas ves čas opozarja, da ne delamo po filmu, ampak po muzikalu, saj je bil film že priredba originalnega muzikala, ki je bil pred njim.
Eva: Tako, da, najprej je bil muzikal, potem šele film.
Boštjan: In mi bomo igrali original, film je marsikaj priredil po svoje.
Eva: Mi pogledamo film samo za navdih.
Boštjan: In zdaj film res vidim povsem drugače kot v študentskih časih, morda tudi zato, ker sem oče. Zdaj res s celim bitjem čutim, kako ti lahko glasba obrne življenje na bolje, na lepše. V muzikalu kapitan von Trapp prizna, da je Maria v njegov dom vrnila glasbo. Te pesmi se te res dotaknejo, zalezejo se ti v pore duha, tudi če nočeš. In potem ugotoviš, da je muzika res nekaj prekrasnega.
Ste tudi otroke doma okužili s to glasbo, s temi lepimi pesmimi?
Boštjan: A veste, da res! Poslušajo mene, gledali smo film, tu in tam si z mano ogledajo kakšno sceno iz filma na Youtubu in dejansko ta mali velikokrat poje Edelweiss, vsi si prepevamo Sixteen going on seventeen … Vsi si brundamo pesmice iz muzikala, kar se mi zdi imenitno.
Eva, kaj pa pri vas doma, kaj se dogaja?
Eva: Podobno. Moj fant je producent muzikala in vmes si morava dostikrat reči, da se eno uro ne bova pogovarjala o njem, potem pa jaz spet začnem: Rosa na … (zapoje začetek znane pesmi). In potem: 'O šit! Oprosti!' (smeh)
Zanimivo, da ta muzikal in glasba iz njega vplivata tudi na vajino zasebno, družinsko življenje.
Boštjan: Da in je fino. Carsko. Že to, da se ti po glavi vrti glasba, pomeni, da si malo boljše volje, malo bolj pripravljen na življenje, da si bolj energičen.
Eva: Bolj si optimističen.
Eva, vi itak živite z glasbo vsak dan, imate svoj studio, poučujete petje, vaš fant je glasbenik.
Eva: Edino mesto, kjer si privoščim mir in tišino, je avto, ne poslušam avtoradia, da res ni vsega preveč. Ali pa grem h konju, da vse izključim, da se malo resetiram.
Boštjan: In potem se konj obrne in začne peti: Rosa na rožah … (zapoje)
Eva: Ne: jabolčni štrudelj in ježa s konjičkom … (smeh)
Boštjan: To pa poznam, neki moj prijatelj, ki je glasbenik, me je tudi prosil, naj v avtu izključim radio.
Eva, nekoč ste tekmovali v dresurnem jahanju in v skokih, zakaj ste prenehali?
Eva: Nehala sem, ko se mi je začela razvijati pevska kariera, preprosto nisem imela dovolj časa. Zdaj imam starejšega konja, star je 22 let in mu privoščim lepo penzijo, bolj se sprehajava. Prej sem trenirala vsak dan, med počitnicami sem jahala štiri ali pet konjev na dan.
Boštjan: Kaj bi jaz dal, da bi imel v garaži štiri gorska kolesa! (smeh)
To je pa vaš odklop, kajne?
Boštjan: To je želja, rekreacija, strast, adrenalin, doza veselja, vse dobim. Najlepše poglede, najboljši zrak, hribe, najboljšo družbo, zabavo, koncentracijo … navzdol je še težje kot navzgor. Pred kratkim smo bili na gorskokolesarskem festivalu v Italiji in se mi zdi, da sem okužil in navdušil že otroke. Sine je že. (spet zapoje v melodiji iz muzikala: Gorska kolesa, čelada na glavi …)
Da, čisto sta »noter padla«, kar naprej mi pojeta melodije iz muzikala!
Boštjan: Pred desetimi, petnajstimi leti ne bi mogel sprejeti takšnega izziva. Povabilo je prišlo v pravem trenutku.
Boštjan, večkrat ste že rekli, da pridejo k vam prave stvari v pravem trenutku. Kako to mislite?
Boštjan: Imam jadralsko filozofijo: ti veš, kam bi rad šel, ne veš pa natančno, od kod bo pihal veter. Zato je pomembno, kako obrneš jadra, da boš plul v pravo smer. Tako da sem samo nastavil jadro. In zdaj je treba »šponat«. So kar valovi, je razburkano. In trdo držati krmilo. A zdi se mi, da bo cilj sladak.
Eva, kakšna pa je vaša življenjska filozofija?
Eva: Podobna Boštjanovi.
Boštjan: Na katerega koli konja se usedeš …
Eva: Ne, vedno sem imela začrtano smer, vedela sem, da hočem, da moram peti. Tako se najbolje izražam. Vedno se najdejo priložnosti, in te so me pripeljale do tod, kjer sem danes. In upam, da bodo naloge in vloge čedalje težje. Da bom lahko rasla. Izzivi običajno kar pridejo. Včasih imam več projektov hkrati, po pet, šest na leto. Kdaj je časovno napeto, a to imam tako rada, da z veseljem sprejmem.
Boštjan, kolikor poznam vašo Laro, vas gotovo kaj zafrkava v zvezi z vlogo kapitana von Trappa.
Boštjan: Nekoč mi je pa res navrgla: 'No, super, ti kar dobi malo vojaške discipline! Kar poišči vojaka v sebi.' (smeh)
Ženske imajo itak fetiš na moške v uniformah.
Boštjan: Jaz uniformo že lahko oblečem, ampak ona poveljniškega mesta ne bo predala. (smeh)
Eva: Edino pravilno! (smeh)
Eva, ste tudi vi kapitanka v vaši zvezi?
Eva: Itak. (smeh)
Boštjan: Pameten moški bo to zaradi ljubega miru v hiši takoj priznal.
Se na odru kaj poljubljata?
Boštjan: Prišli ste do zelo zelo zanimive točke!
Eva: (smeh)
Boštjan: Pri tej predstavi bom izgubil poljubovalsko nedolžnost. Prvič se bom igralsko poljubil.
Eva: Pri meni ni to nič novega. Vsakič se poljubljam z drugim. (smeh)
Boštjan: Ona je že čista rutinerka. (smeh) Najprej sem presenečeno pogledal, ko sem izvedel, da se je v tej vlogi treba tudi poljubiti, ko pa smo začeli vaje, mi je hitro postalo jasno, da je to še najmanj.
Eva: Najmanjši problem. (smeh)
Boštjan: Da je toliko nalog in izzivov in težav, da bom tista dva poljuba pa že znal normalno izvesti.
Malo treme pa je bilo vseeno?
Boštjan: Sploh še nisva poskusila. To bova vlekla do konca, kolikor se bo dalo. Režiser že malo sili v naju, a ko bo čas dozorel, bova. Poljub meni pomeni veliko. In zdaj bo treba izklopiti in vklopiti to igralsko plat. Igralci to počnejo in mirno živijo s tem, a zame bo to prvič.
Eva: Jaz sem se pa lani poljubljala s Klemenom Bunderlo.
Boštjan: Točno, njega bom poklical za nasvete! Saj to je kratek poljub, potem pa je treba začeti peti. In potem jo zaprosim za roko. Čisto prehitro gredo stvari. (smeh)