Na današnji dan leta 1947 se je na Jesenicah rodil glasbeni velemojster, harmonikar in komponist g. Jože Burnik.
Ker je imel v ranem otroštvu težave s srčno mišico, je bil opeharjen za pravo otroško igrivost in radoživost, ki so je bili v nasprotju z njim deležni vsi njegovi sovrstniki. Starši so mu zato pri njegovih 7. letih kupili klavirsko harmoniko, s katero je odlično razvil motorične sposobnosti in se z leti prekalil v izvrstnega glasbenika. Leta 1968 je Jože Burnik prvič zaigral pred televizijskimi kamerami na koncertu v Hali Tivoli. Zaigral je poskočno polko Očka iz Tržiča. (Poslušate jo lahko spodaj.)
Prve štiri avtorske skladbe je za domači glasbeni trg Jože Burnik posnel z basistom Borisom Vedetom in kitaristom Milanom Izgorškom. Najdemo jih na mali gramofonski plošči, ki jo je založila založba Jugoton leta 1969. Če se je večina mladih harmonikarjev na klavirski harmoniki vzgledovala po načinu igranja Slavka Avsenika, je Jožeta Burnika prevzelo igranje g. Vitala Ahačiča, dolgoletnega harmonikarja v ansambla Borisa Kovačiča. Zvenel je drugače kot vsi drugi harmonikarji. Vitalov način podajanja glasbe je bil svojevrsten, ki je temeljil na tehnični brezhibnosti, akordičnosti, mehkobi ter prefinjenem občutenju glasbe. Njune glasbene poti so se srečale v ansamblu Mihe Dovžana, kjer je Vital igral harmoniko, Burnik pa bas kitaro. V tem ansamblu je Jože v družbi elitnih glasbenikov oplemenitil svoje znanje. Ogromno se je naučil od Vitala, harmonij pa se je naučil predvsem od Valentina Zelnika (pevca in umetniškega vodje Vokalnega kvinteta Gorenjci) in Vilka Ovsenika, ki je bil na studijskih snemanjih prisoten tudi kot producent ansambla Mihe Dovžana. Ko je Vital združil glasbene poti s Kovačičem, je Jože v Dovžanovem ansamblu presedlal na harmoniko. V tem času je bil Jože zaposlen kot carinik.
Leta 1973 je bilo za Jožeta prelomno leto. Z Alpskim kvintetom je sprva sodeloval kot substitut za odsotnost takratnega harmonikarja. Ko je 1. in 2. maja 1973 še odigral dogovorjena igranja z Dovžanovim ansamblom, je 3. maja že stal na odru z Alpskim kvintetom kot njihov stalni član. Alpski kvintet je z Burnikom pridobil ogromno, tako po avtorski plati, kot tudi instrumentalni. Jože se je s harmoniko razdal ansamblu in publiki. V ansambel je vnesel novo energijo, ki prej ni bila tako intenzivna. Bil je pravi "gladiator" na harmoniki in širša publika ga je hitro vzljubila. Jože je bil tudi tisti, ki je preko poznanstva navezal stike z založbo Tyrolis in takratnim lastnikom Rasingerjem. Četudi je založba delovala zelo stiskaško do izvajalcev, so se s pomočjo nje odlično spromovirali. Plošče so bile dostopne na vseh prodajnih policah, hkrati pa tudi prodane v zlatih nakladah tudi v sodelovanju s kasnejšo založbo VM Records.
V vsem tem obdobju je naš današnji slavljenec za Alpski kvintet ustvaril številne glasbene uspešnice. Zagotovo je polka Dobro jutro ena tistih, ki ga je najbolj zaznamovala. Če je Golica največkrat izvajana instrumentalna polka (pa ne bomo rekli na svetu, saj za to ni bilo nikoli narejenih uradnih raziskav ali analiz s strani avtorskih ali radijskih hiš širom po svetu – pa dajmo bolj natančno reči v centralni Evropi), je Burnikova "Dobro jutro" zagotovo druga, takoj za Golico.
Po 10 letih sodelovanja z Alpskim kvintetom, Burnikovo telo ni več zmoglo teh naporov. 200 in več igranj letno je pustilo svoje posledice na zdravju tega fantastičnega virtuoza. Leta 1983 je njegovo mesto zasedel Edi Semeja. Alpski kvintet brez Burnika iste kvalitete in uspehov ni dosegel nikoli več, množica ga je pogrešala.
Četudi je Jože z leti okreval po bolezni, je glasbeno pot nadaljeval s svojim ansamblom in Avstrijskim ansamblom Heimatlandecho. V vsem tem času pa je ustvarjal tudi za druge domače in tuje ansamble. Do danes je ustvaril več kot 550 avtorskih del in še vedno ustvarja. Ima več tisoč posnemovalcev njegovega načina igranja doma in seveda na tujem, kjer njegovo ime neokrnjeno odzvanja po vseh regijah Nemčije, Avstrije in Švice. Pravijo, da je glasbenik uspešen takrat, ko ga sprejme publika. Ko pa začnejo imenitni glasbeniki preigravat tvoja avtorska dela, pa je to največja potrditev vsakemu glasbeniku.
FOTO: Jože Burnik in njegova hči Anja Burnik, priznana flavtistka.
Življenjska pot ga je iz Jesenic in Škofje Loke odnesla v Zminec, kjer sta si z ženo Nado ustvarila nov dom. Njegovo glasbeno pot nadaljuje hči Anja, akademsko izobražena flavtistka, ki je pred leti tudi poskrbela, da je naš današnji slavljenec postal eden najbolj slavnih glasbenih dedkov slovenske domače glasbe.
Dragemu Jožetu privoščimo Vse najboljše, Veseljaki pa mu nazdravljamo še na mnoga zdrava glasbena leta!