»Od takrat do danes se ni dosti spremenilo, še vedno je borba,« pravi glavni kreativni um Faraonov Enzo Hrovatin. »Takrat ni bilo toliko informacij in glasbenikov, ampak v bistvu je danes še težje, ker je človek pozabil na vrednote.« Enzo je del drugega obdobja Faraonov. Njihovo »prazgodovinsko« obdobje med letoma 1967 in 1972 je bila namreč popolnoma druga zgodba, čeprav z istim imenom.
Zasedba, ki je leta 1967 kot izolska protiutež takrat dve leti starim koprskim Kameleonom svoj prvi nastop odigrala v koprskem Circolu, si z današnjimi Faraoni deli le bobnarja Nelfija Depangherja. Z nastopom na beograjski kitariadi so svoje ime, psihedelično glasbo, Izolo in njen Arrigoni ponesli po celotni Jugoslaviji, a so se v začetku sedemdesetih kljub temu sporazumno razšli.
Nov poskus
V prenovljeni zasedbi so se ponovno združili na prelomu desetletja, ko sta Nelfi in Marjan Malikovič k sodelovanju povabila še klaviaturista Ferda Maraža in basista Piera Pocecca. Faraoni, kot jih poznamo danes, pa so se ustalili leta 1982, ko je Marjana zamenjal Enzo Hrovatin. Vmes je prišel in odšel Slavko Ivančič. Drugače od mnogih umetnikov, ki so z razpadom Jugoslavije izgubili trg, so Faraoni največji vzpon doživeli ravno po tem. »Prej smo igrali priredbe v tujini in spremljali Oliverja Dragojevića, Terezo Kesovijo in Miša Kovača. Ko pa je doma začelo vreti, so bile note naše orožje in smo od vsega socialnega nereda imeli neko motivacijo in resneje začeli ustvarjati avtorsko glasbo, saj sva bila s Ferdom prepričana, da s priredbami ni identitete,« pravi Enzo. Prva kaseta Faraoni je tako izšla leta 1989 in Faraoni so odločno stopili na pot slave, opogumljena z uspehom pa sta se kot avtorja aktivirala tudi Piero in Nelfi.
Vzpon in vrhunec
Po več neuspelih prijavah na Festival MMS so leta 1992 zmagali s skladbo È tristemente. Enzu kot avtorju je bilo v luči nedavne osamosvojitve »zaradi zmage italijanskega besedila celo malo neprijetno, a konec koncev je zmagala pesem, lepa pesem, ki je vse ganila. Želel sem si, da bi spet doživel ta moment zmage, a s slovenskim besedilom.« Želja se mu je uresničila dve leti kasneje s skladbo Mi ljudje smo kot morje. Malo pred tem so znova združili moči s starim prijateljem Oliverjem Dragojevićem. Velike uspešnice V San Simonu (priredbe skladbe Baška voda) nobeden od članov ni zares maral, a občinstvo jo je pograbilo. »En teden po izidu so jo vrtele vse radijske postaje. Morali smo jo igrati štirikrat na dan,« se spominja Enzo.
S Slavkovo vrnitvijo leta 1994 je počasen, a stalen vzpon postal strm, skladbe pa so druga za drugo osvajale lestvice in nagrade. Leto 1997, 30. obletnica delovanja skupine, se izkaže kot njihov zenit. Nastop ob obisku papeža, nagrada zlati petelin, nagrade za Kar je res, je res na MMS, veliki koncert v San Simonu ... »Vse velike stvari so se nam ujele. Če bi vse to programiral, ne bi uspelo.«
Novo tisočletje
Leta 2001 se je Slavko ob spremljavi težkih besed v medijih odločil za samostojno pot, Faraoni so (spet) v kvartetu izdali ploščo Solinar, istoimenska skladba pa je potolkla vse dotedanje rekorde priljubljenosti. Z nenadno Ferdovo smrtjo leta 2003 se je končalo neko obdobje. S Karlom Jaksetičem na klaviaturah so posneli še zadnji album Skupaj in ga posvetili Ferdu. Od tedaj so se združevali le še za pomembnejše obletnice. Ob teh priložnostih so požrli stare zamere in si oder znova delili s Slavkom, pa čeprav le kot gostom. Vse je bilo pripravljeno tudi za letošnji koncert ob 50-letnici, ki pa so ga zadnji trenutek – zaradi vnovičnih nesoglasij – odpovedali. »Ljudje pravijo, da ni prav, da smo odpovedali nastop. Jaz pa pravim, da ne bi bilo pošteno, da bi jih na koncertu z odra obsevali s tako disharmonijo. Prodajali bi laž,« je prepričan Enzo.
Je to konec Faraonov? »Mislim, da je, čeprav upam, da ni.« Čas bo pokazal svoje, Faraoni pa so že večkrat dokazali svojo trdoživost.