Z močno željo ter ob podpori domačih in učitelja harmonike niza uspeh za uspehom. Svojo življenjsko zgodbo je prelil v pesem in z njo ganil na tisoče ljudi.
Zakonca Škrab sta se pred skoraj četrt stoletja veselila rojstva prvorojenca. »Vse je potekalo v redu. Stara sem bila 23 let, bila sem mlada in zdrava, imela sem krasno nosečnost. Nič ni dalo slutiti, da je z bitjem, ki je raslo pod mojim srcem, kaj narobe. Ob porodu pa šok – Beni se je rodil z zajčjo ustnico in slep. Kmalu so sledile razlage zdravnikov, da so sinove težave povzročile bakterije iz zraka, ki so mu poškodovale glavo. Eno leto sem jokala. Ob podpori moža in sorodnikov sem se začela postavljati na noge. Beni je shodil skoraj normalno, naučili smo ga voziti kolo brez koleščkov. Kljub slepoti je bil radoveden in zvedav otrok, ves čas je raziskoval. Rad je smučal in se vozil z rolerji,« se spominja mama Brigita in dodaja, da so sina dali v šolo za slepe in slabovidne, česar danes ne bi več dovolila, saj se ji zdi prezgodaj otroka pri šestih letih, ko najbolj potrebuje starše, poslati od doma. Obenem pa so še veliko hodili okoli zdravnikov. S šestimi operacijami so mu popravili zajčjo ustnico, s šolo pa ni imel težav.
S harmoniko po svetu
»Nisem bil ravno najbistrejši, a sem vedno vse izdelal v prvo, brez ponavljanja. Bolj kot zaradi šolskega uspeha mi je bilo hudo zaradi potisnjenosti na rob družbe. Velikokrat sem se poskušal vključiti. Pri tem sem malce nespreten, zato sem velikokrat obupal, obenem pa mi je bilo hudo zaradi osamljenosti. Običajni vrstniki, s katerimi sem prihajal v stik, niso sprejeli moje drugačnosti,« razlaga Benjamin, ki je nekaj družabnih priložnosti dobil z obiskovanjem verouka. Potem ko ga je mama dolga leta vozila v šolo za slepo in slabovidno mladino, tam je bil čez teden, je mladenič, ki se je rodil brez desnega očesa, na levo pa vidi le obrise in ima očala le zaradi lepšega, končal še administrativno šolo.
»Zdaj sem doma, kar je škoda, saj slepi le težko dobimo službo, četudi si še tako želimo biti samostojni in delati. Pestila me je osebnostna kriza, ko sem se moral sprijazniti, da ne bom nikoli takšen kot drugi, da nikoli ne bom opravil vozniškega izpita in vozil avta ter še kup stvari. Zaprl sem se vase in nisem hotel nikamor. Mami me je le stežka prepričala, da sem šel na tabore, in tam sem se na koncu imel fino. Zdaj mi nikoli ni dolgčas. Veliko hodim na sprehode s psom, obiskujem pa tudi folklorno skupino. Hvaležen sem Vidi Žlogar, da me je sprejela k folkloristom. Veliko vadimo in hodimo naokoli. Gostovali smo po vsej Sloveniji, bili v Pragi in drugod,« je zadovoljen.
Dolgo ni vedel, da je nadarjen za glasbo. Stara starša sta ga jemala s seboj na koncerte narodno-zabavne glasbe, in ta mu je mimogrede zlezla pod kožo. Ko je oče videl, da ima sin smisel zanjo, mu je kupil prvo »rutarco«, prodajalci pa so mu dali naslov Vilija Marinška, ki slovi kot dober učitelj harmonike. Oče ga je poklical in želel sina pripeljati na učno uro. Ko je izvedel, da je njegov bodoči učenec slep, je učitelj najprej onemel, takoj nato pa sklenil zagristi v izziv. »Oba sva bila na trnih, kako se bo končalo. Sprva so me prsti le s težavo ubogali, moral sem biti povsem osredotočen na inštrument, da sem si zapomnil tipke,« se prvih učnih ur pred devetimi leti spominja Beni. Vsakič mu je šlo bolje, zadovoljna sta bila tako učenec kot učitelj. »Potem ko sem obvladal klavirsko, sem poskusil še diatonično harmoniko. Najprej sem začel s preprostimi skladbami in prehajal na čedalje zahtevnejše,« razlaga fant, ki uživa v narodno-zabavnih skladbah. Rad jih posluša na radiu, na koncertih, že nekaj časa pa nanje vabijo tudi njega kot nastopajočega. Veliko nastopov mu je priskrbel učitelj, pogosto s harmoniko popestri prireditve v domačem kraju, oddaje na lokalnem radiu, večkrat je vlekel meh tudi na nacionalnem. Še posebej je bil vesel, ko so ga pred leti povabili v oddajo Na zdravje, uresničila pa se mu je tudi največja želja, da je nastopil na Radiu Veseljak. S harmoniko spremlja člane folklorne skupine. Velikokrat gostuje v domu upokojencev na Uncu, kjer njegova mama dela v kuhinji.
Ponosen na svoj prvenec
»Dolgo sem preigraval skladbe drugih avtorjev, na začetku letošnjega leta pa sem se opogumil in napisal svojo. Pri tem mi je pomagal znani televizijec Igor Pirkovič. Nad njim sem bil prijetno presenečen, saj je bil zelo prijazen in odziven. Od razburjenja nisem mogel spati, ko mi je končno uspelo posneti pesem Moja frajtonarca in malo kasneje zanjo narediti še videospot.«
Prvenec so med prvimi slišali njegovi starši, stari starši in pet let mlajša sestra Kaja. Glas o nadarjenem slepem mladeniču je segel tudi onkraj meja njegovega domačega kraja. Urnik se mu pridno polni z vabili na nastope. Veliko ljudi želi slišati prijetnega in prijaznega mladeniča, ki si želi izpolniti še eno vročo željo – najti ljubezen. »Imel sem nekaj simpatij, a sem sramežljiv, in ko bi se moral izkazati na tem področju, sem precej neroden. Svoja čustva in občutke najraje opišem z glasbo. Vendar ne bom vrgel puške v koruzo. Prepričan sem, da bom spoznal prikupno dekle, ki me bo sprejela takšnega, kot sem, in me zmogla imeti rada. Oddolžil se ji bom z vsem srcem in še pesmijo, v katero bom vtkal svojo ljubezen,« romantično sklene.
***null***
