Vsebina skladbe sega v predšolsko dobo, ko je Simon Šubic preživljal nepozabne zimske večere pri starih starših na kmetiji.
Pozimi v hiš', kjer je bila velika krušna peč, na kateri je stari oče – ATA – sušil velik kup koruznih storžev. Ata sedi na robu peči in »robka« – lušči koruzna zrna, MAMA – stara mama pa sedi na klopi ob peči in kleklja čipke, s hrbtom naslonjena na toplo peč. Sam pa se je vrtel po topli peči in delal kupčke iz koruze. Ta igra in toplina vzdušja starih staršev, v zavetju toplega doma, mu je dajala občutek varnosti in ugodja.
V takem okolju pa je seveda tekel tudi pogovor med očetom in materjo, Simona pa so bila sama ušesa.
V tistih časih se je govorilo o erotiki in spolnosti bolj na posreden način, posebno še če je bil prisoten kak zvedav otrok.
Slišalo pa se je približno tako. Pravi MAMA: »Ti, a viš, da je Mica zbolela, so djale ženske včeraj, ko smo govor`le.
Pravi ATA: A viš, se ni neč čudn'ga, se spovnem, ko s'n šou jesen enkat mim', ko je sried' dopodneva gor na šup u slam tišal ke v Mica, de ni imela gmaha reva še sried' bel'ga dne.
Avtor melodije, besedila, priredbe: Simon Šubic – Svetle
Harmonika, spremljevalni vokal: Nejc Kastelic
Lončeni bas, ustna harfa, piščal in vokali: Simon Šubic – Svetle