Povabili smo se k Andreju domov oziroma nas je povabil on sam, v lepo in urejeno hišo v Srednjih Bitnjah pri Kranju. Že pred leti sem bila pri njem tam okrog božiča in takrat mi je pokazal, kako urejena je njegova omara v spalnici. Majice ima zložene na rob, po barvah, od svetlih proti temnim. Gospa, ki mu včasih pride malo pospravit, je rekla, da v življenju še ni videla tako urejene omare.
Tokrat smo sedeli v jedilnici, kjer je včasih »mučil« svoje tri otroke, Martina, Evo in Koro, da morajo sedeti za mizo in se pogovarjati, a sva lahko »prosto tekala« tudi po kuhinji in dnevni sobi. Dva delavca sta napeljevala telekomunikacije, tako da se je Andrej malo ukvarjal z nama, malo pa z njima. A ni nikoli izgubil niti pogovora; ko je sedel, je nadaljeval natanko tam, kjer sva prej končala. Andrejeve misli so drugačne, kot jih poznam pri večini ljudi. In kadar on pripoveduje svoje življenjske zgodbe, ti gre tudi na jok. Da, tudi tokrat.
Analogni človek. Najprej smo se pogovarjali o intervjujih, ki jih danes večina novinarjev želi delati kar po elektronski pošti, ne pa »v živo«, tako kot mi, novinarji »stare šole«. »Jaz sem še vedno analogen človek. Ne maram intervjujev po mejlu. Da ti neka mlada novinarka postavi pet vprašanj, tega ne maram. Vsako vprašanje vendar izhaja iz prejšnjega odgovora, sicer izpade zelo neosebno, brez repa in glave. Zato vedno odpišem, da ne delam intervjujev po mejlu, da pa pridem, kamorkoli želijo. To ima smisel, drugače se ne znam pogovarjat. Zato se o meni širijo govorice, da sem malo zaj... Je pa medmrežje seveda tudi dobro za kaj, ni več treba prenašati trakov, vse lahko pošlješ, tudi visokokakovostne glasbene posnetke. FB mi delajo drugi ljudje, ker se mi zdi, da je razvrednotena beseda prijateljstvo. 'Saj sva prijatelja na FB-ju.' Ja, gotovo, da sva, ja. (smeh) Dosti mi pomagajo pri tem otroci. Kora je zdaj sicer v Birminghamu, študira mednarodno pravo. Ko sem bral njeno seminarsko nalogo, sem bil zelo ponosen, 'dol sem padel'. Tam študente učijo, da dvomijo o postulatih. Pri nas se morajo naučiti, kar se je nekdo odločil, da je prav. Ko sem študiral jaz, sem vedel o pravu zelo splošne stvari, povsem neuporabne za kakšno delo. Pri nas si šele z leti nabereš nekaj prakse in znanja, tam pa te že takoj vržejo v vodo. Da razmišljaš z lastno glavo in dvomiš. Dvom je gonilo napredka. In tako moja Kora zdaj izpodbija pojem mednarodno pravo, dokazuje, da je to fikcija. In mi se ne znamo pohvaliti, tam pa je to nekaj normalnega. Gremo se neko skromnost. Majhni narodi razmišljamo drugače kot veliki. Veliki sprožajo agresivnost navzven, majhni pa navznoter, zato imamo toliko samomorov. Slovencem je treba povedati, da se lahko zelo dobro počutijo v tej državi in v dejstvu, da so Slovenci. Kajti smo ena redkih držav v svetovnem merilu, ki ima zagotovljeno socialno in pokojninsko varstvo. V karibskih državah, pa na Tajskem, vzhodu, starši spravijo otroke do kruha, potem pa otroci skrbijo zanje do smrti. Ponosni smo lahko na veliko stvari. Smo varna država, a tega ne znamo ceniti. Zato je treba potovati – da vidiš, kako zunaj veliko stvari ni tako urejenih, kot so pri nas. Več ko si naokrog, rajši prideš domov. A pomembno je tudi, s kom si. Ko si na potovanju z nekom, ki ti je res všeč, je to najlepši kraj na svetu. Pa je lahko močvirje ali puščava.«
40 let norosti. 40 let se Andrej že ukvarja z glasbo, jo ustvarja in živi od nje. Je kaj utrujen od tega? Nasmejal se je: »Jaz drugega ne znam. Pesmi so moj zagon in pogon.« Nekatere njegove pesmi nastajajo zelo dolgo. Tista z naslovom Največje ljubezni je nastajala štiri leta. Dodajal in odvzemal je besede, po štirih letih se je vse postavilo na svoje mesto. Tudi pesem Oče naš, ki je na najnovejši plošči, je bila napisana pred petimi, šestimi leti. »Poskusil sem jo narediti z nekom, pa se nisva dobro razumela, prekinila sva snemanje, vse zbrisala ... in smo šli na novo. Če ni čisto tako, kot hočem, potem to nisem več jaz. Moje pesmi so kot potoček: od nekod pridejo, ene se izgubijo in poniknejo, se presušijo. Druge pridejo v tolmun, jezero, a morajo biti take, kot so se spočele, v njih moram videti sebe. V moji glavi včasih zvenijo drugače kot v resničnosti. In včasih upoštevam ideje drugih. Znam sodelovati z ljudmi in imam srečo, da imam tako dobre sodelavce.«
Živeti kot cigan. Večino nove plošče je Andrej ustvaril v mestecu Laguna beach v Kaliforniji, pri družini Wood, ki ima studio kar v hiši. »Živel sem v njihovi hiši kot cigan, malo pri njih, pa šel v Los Angeles, obiskal druge prijatelje, moral sem se prilagajati. Snemali smo, z njihovim bendom sem nastopil na koncertu ...« Zaradi Andreja se je vrnil domov tudi sin družine Wood, Nate, in v enem tednu so priredili praznovanje velike noči in božiča, ki so ju prej zaradi sinove odsotnosti izpustili. Andrej vedno združi potovanja in nastope. Ko je šel v Avstralijo – kot zagrizen tenisač je želel v živo videti odprto teniško prvenstvo Avstralije, se je dogovoril za nekaj nastopov in potovanje je bilo izjemno. »Rad imam avanture,« se je smejal Andrej. »Ko sem se vračal, sem imel avto parkiran pri prijatelju v Nemčiji, in ta me je takoj, ko sem prišel ponj, povabil na smučanje. Prvič v življenju sem se zavedel, da mi ni treba nikogar vprašati, ali lahko grem. Prej bi mi kdo očital: 'A po enem mesecu zdoma greš še smučat!' Kora mi je pripeljala smuči in šla še ona. In tako sem šel po mesecu Avstralije na sneg. Temu se verjetno reče svoboda. In to je noro. Otroci so odšli, sosedje pazijo na hišo, prijatelj Levčk mi pokosi travo, imam kar dober 'tim' ljudi, s katerimi se lahko to grem. Itak sam ne moreš vsega, vedno si del nekega tima, hočeš ali ne. Svoboda je lepa, a stane.« (smeh) In je nadaljeval: »Takoj, ko z nekom živiš, nisi več svoboden – in prav je tako, to je zaveza med dvema, ki se tako odločita, in temu se je treba prilagoditi. Nekateri ne znajo živeti sami. Jaz pa se sam s sabo kar dobro 'zastopim'. Povsod, kamor grem, grem jaz z mano. (smeh) Še na stranišču je Andrej z mano. Sam s sabo se moram dobro zmenit'. Dobro je, če imaš sam sebe rad, ne smeš pa biti zaljubljen vase. Tako kot pri denarju: z denarjem ni nič narobe, dokler ne pride do prevelike ljubezni. Ki postane pohlep. Navezanosti je dobro držati na distanci: ni se dobro preveč navezati ne na ljudi ne na stvari, potem pa gre.« Zakaj, sem ga vprašala. »Ker te prizadenejo. Prizadenejo te lahko samo tisti, ki jih imaš rad. In tisti, ki so bili prizadeti, prizadenejo naprej. Ljudi, ki niso nič krivi. Prizadeti prizadenejo, ker imajo občutek, da jim mora nekdo plačati za njihovo prizadetost.«
Celotno reportažo z obiska pri Andreju Šifrerju si lahko preberete v 47. številki revije Zarja. (21. 11. 2017)