65-letni Andrej Šifrer, avtor mnogih ponarodelih uspešnic, je izdal novo ploščo 40 let norosti. Pogovor sva opravila kar v njegovi domači kuhinji, sede za šankom in med zobanjem kruha, salame in kumaric, čeprav se je odpravljal na promocijo v bližnje gostišče, da bi še prijateljem predstavil novi album in video za singel Oče naš, »a tam ne bom imel časa za hrano,« je dejal. Šifrer, ki v priloženi knjižici kot Jim Morrison tudi pozira zgoraj brez, je poln energije, njegove misli so hitre, stavki artikulirani, telefon mu zvoni ves čas.
40 let norosti, 40 let podaljšane mladosti, pravite v naslovni skladbi. Ste zdaj bolj mladostni kot kdaj prej?
Verjamem, da dva, ki imata trideset let, nista enako stara, tako kot nista niti dva petdesetletnika. Eno je koledarska starost in drugo biološka. Poznam ljudi, ki so umrli pri tridesetih, pokopali pa so jih pri osemdesetih. Kar pomeni, da nisi bil živ, temveč si petdeset let životaril. Olupek se stara, duhovno staranje pa je drugo – če si se sploh duhovno rodil – in jaz verjamem v duhovnost človeka.
Hkrati mineva 40 let od izdaje prvega singla Zoboblues. Spoštljiva leta glasbene kariere za pravnika, ki to ni nikoli bil.
Poklic ni tisto, za kar se izšolaš, temveč tisto, za kar si poklican. Jaz se nisem odločil za svoj poklic, tako je naneslo.
Si je ta mladostnik iz priložene knjižice novega albuma, ki tako frajersko objema punco, mislil, kako super bi bilo, če bi lahko še deset let muziciral?
Takrat, fotografija je posneta leta 1979, od takšnega poklica pri nas ni nihče živel – ali pa zelo redki. To ni bil poklic, poklic glasbenika je pomenil, da igraš v orkestru. Tako se mi je zdelo, da bo vsega kmalu konec in lahko vsaj maksimalno izkoristim, kar se ponuja.
Znano je, da oče ni odobraval vašega ukvarjanja z glasbo in športom. Koliko vas je to kljubovanje osebnostno oblikovalo?
Mene je očetovo odklanjanje na neki način zabavalo. Domov sem vabil prijatelje in jim prirejal mini koncerte. Vsi so se zabavali ob tem, da je oče nergal. S tem se nisem resno obremenjeval, saj sem imel za sabo diplomo iz prava. Rekel sem si, pač, ko se bo enkrat končalo, bom šel v redno službo.
Ste si sami želeli biti pravnik ali je bil študij izpolnitev želja staršev?
Ne, ne, mene je pravo res zanimalo. Trije prijatelji smo že v srednji šoli hodili na obravnave na sodišče. Obiskovali smo srednjo sanitarno šolo in tam smo imeli predmet upravni postopek, zato je bil začetek študija enostaven, saj so nam bili osnovni pravni pojmi že jasni.
Vas je pravna izobrazba obvarovala kakšnih katastrofalnih poslovnih odločitev ali so vas zaslepile bleščeče luči slave?
Največ sem se naučil na Založbi kaset in plošč, kjer sem bil urednik za licenčni program, torej izdaje tujih plošč pri nas. Pri sklepanju pogodb s tujimi podjetji mi je pravna izobrazba močno pomagala. Če sem na lestvicah naletel na uspešnico, izdano pri neodvisni založbi, sem bil v nekaj dneh v Londonu in se dogovarjal za izdajo pri nas. Na tak način sem dobil Depeche Mode in celotno založbo Mute, dvojec Laid Back z uspešnico Sunshine Reggae in evrovizijsko zmagovalko Nicole, ki je prepevala Ein Bisschen Frieden, s katero sem pogodbo podpisal v Cannesu na stopnicah! Kar pa se tiče glasbene kariere, mi je pravna podlaga prišla prav, seveda. Ker sem ločil, kaj je prav in kaj ne, ter znal prebrati drobni tisk.
Naj nekaj vprašanj izpeljem iz besedil novega albuma. Novi singel ima naslov Oče naš (če si v nebesih). Ste verni ali postajate duhovnejši z leti?
To ni skladba o veri, to je molitev za narod, ki izhaja iz razmišljanja, da Slovencem lahko pomaga samo bog. Na koncu spota se Kučan in Janša objameta. To je ta pot do sprave, ki jo pri nas lahko samo narišeš. (smeh)
»To ni skladba o veri, to je molitev za narod, ki izhaja iz razmišljanja, da Slovencem lahko pomaga samo bog.«
Ampak kot otrok iz Gorenjske ste verjetno bili vzgojeni v katoliškem duhu?
Bližje mi je protestantizem kot katoliška vera. Mogoče so mi teme o duhovnosti blizu in tudi Biblijo kar dobro poznam. Že leta se družim s prijateljico redovnico in večkrat ji povem, da sva lahko prijatelja, tudi če se ne strinjava. Ravno danes sva debatirala o skladbi Ljubi na glas z nove plošče in je dejala, da se z njo ne strinja, saj govori o odnosu dveh, ki nista poročena. Pravi takole: »Ljubi, ljubi me na glas, jaz bom odprl okna, naj sliši se v mesto in vas. Ljubi, ljubi me na glas, da bom gledal od naslade tvoj izmučen obraz.« Besedilo govori o orgazmu. Ponavadi z odra povem, da gre za pesem o čudovitem življenju, in večkrat razmišljam, kakšna »fovšija« bi zavladala, če bi to vsi počeli ob odprtih oknih. Saj veste: pri sosedih to počno že drugič ta teden, pri nas pa že en mesec nismo! (smeh) Potiho verjamem, da je bila storjena velika napaka, ko so Erosa ločili od Boga. Škoda, da se ne moremo brez sramu pogovarjati o tako lepih stvareh. Kot tudi o pornografski industriji, v kateri se obračajo milijarde, vsi pa se delamo, da nas to sploh ne zanima.
Podobno se zatiska oči pred legalizacijo marihuane. V nekaterih ameriških zveznih državah so osupli, koliko denarja se je po legalizaciji steklo v proračun in kako je upadel kriminal. O tem se pri nas veliko debatira in ne stori praktično nič.
Nikoli nisem kadil – ničesar. Sem pa takoj za legalizacijo marihuane. Tobak in alkohol sta se legalizirala že davno in ravno lobiji iz teh krogov preprečujejo legalizacijo konoplje. S tem, da vemo, da je marihuana zdrava za nekatere bolezni, tako kot je kozarec vina po kosilu, tobak pa ni zdrav za čisto nič. Verjamem, da je Mary Anne (marihuana, op. a.) zelo fajn. (smeh) Vsekakor bi bila legalizacija dobra iz vsaj dveh razlogov: nadzor in davki. Zdaj oboje obvladujejo karteli.
Nato pravite: »Kar hudiča iz mene izganja, tiho notranje vodilo v neznano povabilo.« Se odločate racionalno ali emocionalno?
To je vzrok za pisanje pesmi: nekaj me poganja in hudiča iz mene izganja. To je postala moja fantomska potreba, da iz sebe stisnem tisto, kar me moti. Nato se počutim bolje. To je zame neka vrsta avtopsihiatričnega izganjanja hudiča. Eksorcizem! (smeh)
Kaj bi potrebovali Slovenci, da tega prepirljivega hudiča, o katerem pojete, izženejo iz sebe? Ljudje vam na nastopih po nekaj kozarčkih verjetno razlagajo marsikaj.
Uf, koliko je tega! Manjka nam razsodnosti, da bi včasih lahko odstopili od lastne koristi v skupno dobro. Figurativno povedano: dal bom pol metra svoje zemlje, da lahko naredimo pravo pot po naši ulici, in če to naredimo vsi, se nam ne bo treba voziti naokrog, da pridemo domov. To je razsodnost. Glejte, rad gledam nogomet, a se mi zdi dobra tekma pomembnejša od zmage mojega kluba. Na koncu navijam za nogomet, ne za klub, sem pa zelo vesel, ko zmaga Manchester United. (smeh) Čakam premierja, kjerkoli, ne samo pri nas, ki bo prisluhnil predlogom opozicije in dejal, to so pametni predlogi, zato bom dal večino naprej v obravnavo. Kako bi tega človeka dvignilo v očeh neodvisne javnosti! Njegovi »mudžahedini« bi rohneli, večina državljanov bi ploskala. (smeh)
V Taki ljudje pravite, da se »taki ljudje, kot sva midva, ne bi smeli zaljubiti«. Kakšna ne sme biti ženska, da bi bila lahko z vami?
Neumna! Povedano drugače: ženska s smislom za humor ni neumna. In to me privlači.
Pa morate biti zaljubljeni, da napišete dobro pesem, ne o zlomljenem srcu, temveč o ljubezni?
Ni treba. Vsaj pri meni ne. Lažje gledam na lastno izkušnjo z distance. Če si sveže zaljubljen, v pesmi vpletaš preveč nepomembnih detajlov, zato moraš stopiti nekoliko stran, da pišeš o pravih občutkih.
Nato pa še pravite »včasih kadar pojem, jokam«. Ste mehka duša, ki potoči solzo ob filmu ali glasbi?
Najmlajša hči se rada heca, ko gledava film in pride kakšna emocionalna scena; niti pogleda me ne, le vpraša: »Oči, a jokaš?« Zelo sem emocionalen, mogoče zato lahko pišem skladbe.
Kaj najbolj obžalujete?
Nedvomno bi naredil več stvari, če bi se ukvarjal samo z glasbo. Včasih sem se moral opominjati, da je moje delo glasbeno avtorstvo. V resnici sem naredil precej malo, čeprav imam več kot 160 posnetih pesmi. V obdobju med letoma 1983 in 1990 nisem izdal niti ene plošče. In ne, delo na ZKP ni bila ovira, zamotile so me druge stvari. Leonard Cohen je dejal, da je obdobje, ko ne pišeš, obdobje, ko si zadovoljen sam s sabo. Pri meni to ni bil vzrok, preveč stvari sem enostavno izpustil, premalo stvari sem si zapisoval, premalo sem se vračal na mesta, kjer mi je bilo lepo, potoval sem veliko, a še vedno premalo.