Že desetletja je med najbolj priljubljenimi glasbeniki pri nas. Pravzaprav je legenda. Pa ne zato, ker obvlada kitaro in glas. Njegova prava moč je sporočilnost, in tudi tokrat navdušuje s svojimi mislimi. Tak človek bi moral biti učitelj v šoli. Ampak navsezadnje lahko s svojimi skladbami uči precej večji razred …
Se še veselite praznikov?
Ko sem bil mlad, sem podcenjeval vsakršna praznovanja in praznike, saj veš: »Bele nogavičke imej ...« Zdaj sem jim bolj naklonjen. Prazniki so kot mejniki, že slovenska beseda praznik dosti pove. Če ne drugega, se ljudje zberejo na kupu – zaradi tega so celo pogrebi dragoceni.
»Pri Ircih žurajo v pubu sinovi, očetje in dedki. Pravo medgeneracijsko sodelovanje! Pri nas se pa šunta druge proti drugim!«
So prazniki tudi prazni?
Seveda. Prazniki naj bi bili polni topline, brezskrbnosti in brezdelja, »prazni« pa skrbi, opravkov, dela ... Moji prazniki so običajno polni obojega, saj glasbeniki med prazniki velikokrat nastopamo.
Imam prav, da zadnja leta veliko razmišljate o minljivosti, odhodih … Zadnja pesem ima naslov Odkar te ni, na istem albumu so tudi Moji dnevi, Golob in še kakšna podobna pesem.
Saj niti ne razmišljam o tem, odhodi se kar odvijajo in jih ne moreš prezreti.
Pred kratkim ste rekli, da z vsakim, ki odide, gre tudi del vas. Od katerih delov ste se torej poslovili?
Hm, morda se s starostjo počasi poslavljamo od prstov, s katerimi se krčevito oklepamo življenja. Stari ljudje običajno pričakujejo svoj konec z mirom, ki ga od mladega človeka ne moremo pričakovati.
Kako gledate na to, da si ljudje množično želijo biti mladi do konca, namesto da bi se veselili, da sploh imajo možnost staranja? Da so torej dolgo živi …
Več v Zarji, št. 52, 26. 12. 2017