Če začneva v svežih vodah: septembra boste na slovenske glasbene odre poslali že 15. studijski album. Kako bi plošček kar najbolje opisali?
V vseh teh letih sem prejel toliko pozornosti in prijetnega odobravanja, ljudje me že tako dobro poznajo, da ni niti malo vprašljivo, ali se bodo te pesmi prijele. Večina se jih bo udomačila, postale bodo uporabne v vsakdanjem življenju ljudi, saj gre za življenjske zgodbe. V svojih pesmih govorim o življenju, nato pa na primerih – hudomušno ali s kančkom grenkobe – to postrežem poslušalstvu. Vedno znova se potrudim, da jih ne bi razočaral. Ko snemam ploščo, imam zelo dober čut za to, kaj ljudem dati. Ostajam zvest samemu sebi, ne iščem trendov, ne begam med idejami, ki bi se komercialno bolj izplačale.
Deset novih pesmi, deset novih zgodb. Kaj jih povezuje?
Rdeča nit sta minljivost in igrivost. Pri svojih letih lahko tematiko verodostojno predstavljam. Kar zadeva glasbeno izvedbo, sem se odločil za drugačen pristop. Prejšnja plošča je bila precej kitarska, zdaj pa so v ospredju pihala, harmonikar, pri eni pesmi celo otroški pevski zbor.
Vsaka stvar ima svojo ceno. V takšnem poklicu, ko si v službi javnosti, je obojega v obilju. Vedno moraš dati vse od sebe, napake se hitro razvedo, vsa kakovost se pozabi. Najpomembnejše je, da uživaš v tem, kar počneš. Po 37 letih nastopanja bi se zlagal, da čutim kakršnokoli vzhičenje na odru. Je prijetno, vendar ne prekipevam več, sem zadovoljen. Največje zadovoljstvo je, ko vidiš, da so pesmi med ljudmi sprejete, med vsemi generacijami. To pomeni, da delam dobro. Tudi ko me več ne bo, bodo moje pesmi še vedno dale misliti. Če se bodo pozabile, pa tudi v redu, to le pomeni, da nas bodo nadomestili dobri glasbeniki.
Seveda. Dobil sem izračun, kakšna pokojnina me čaka, ko bom star 65 let. Takrat se bom lahko posvetil ustvarjanju, ne bo več treba toliko nastopati. Rad bi več pisateljeval. Veliko zamisli imam za knjige.