Na današnji dan leta 1933 se je v Velikem Trnu pri Krškem rodil ALBIN RUDAN (1933-2009), legendarni klarinetist Ansambla bratov Avsenik. Rodil se je kot šesti otrok (od skupno sedmih) v revni družini. Bine, kot so klicali malega Albina, je že v zgodnjem otroštvu kazal talent za glasbo. Doma je prepeval, pa tudi v šoli ga je sam ravnatelj Jožko Košorog večkrat poprosil, ali bi nastopil na kateri izmed šolskih proslav. Bine nikoli ni odklonil, še več – vsak nastop je sprejel z nasmeškom. Ravnatelj Košorog je bil ganjen, ko je na eni izmed proslav Bine pri rosnih dvanajstih letih zapel rusko narodno pesem Večerni zvon. Albin je s štirinajstimi leti zapustil Dolenjsko in se napotil v Ljubljano, kjer je bil tudi s pomočjo ravnateljevega priporočila sprejet na Srednjo glasbeno šolo. Upanje, da bo lahko nadaljeval z učenjem solopetja, pa je hitro padlo v vodo. Ker še ni glasovno mutiral, so mu profesorji svetovali učenje katerega od inštrumentov – izbral je klarinet. Izbral si je najboljšega profesorja, to je bil Miha Gunzek, pri katerem so pozneje diplomirala največja imena narodno-zabavne glasbe (Franc Tržan, Zoran Komac, Vilko Ovsenik, Boris Kovačič, Alojz Zupan, Vito Muženič …).
Albin Rudan, klarinetist, pevec in nezamenljiv član Ansambla bratov Avsenik
Bine si je v DIC-u (Dijaški dom Ivana Cankarja), kjer je stanoval med štiriletnim šolanjem, hitro našel glasbene prijatelje. Nastajali so priložnostni glasbeni sestavi za dijaške in šolske plese. Če vam samo zaupamo, da sta v enem izmed teh sestavov prepevali dijakinji in prav tako stanovalki v DIC-u, Marjana Deržaj in Jelka Cvetežar, smo povedali veliko. Šlo je za nekajletno generacijo mladih glasbenikov, ki so z glasbo zasijali in zasloveli.
Sledilo je obvezno služenje vojaškega roka. Skupaj z Vinkom Sitarjem, dolgoletnim klarinetistom Alpskega kvinteta, sta del vojaščine služila skupaj. Sprva je bil Bine v Trebinju, nato v Banjaluki.
Prvi narodno-zabavni ansambel, v katerem je Bine igral klarinet, so bili Veseli hribovci iz Ljubljane. Vodil jih je Binetov sošolec, klarinetist, harmonikar in komponist Stane Žnuderl z Opekarske ulice v Ljubljani.
Člani tedanjega Kvinteta Avsenik so se odločili za profesionalno glasbeno pot, zaradi česar je tedanji klarinetist Franc Tržan odklonil nadaljnje sodelovanje. Ravno ob tistem času so mu ponudili redno zaposlitev v Slovenski filharmoniji, v tedanjih časih pa se tako dobri službi ni upal odreči. Tik pred koncem študija klarineta leta 1961 je Albina Rudana in študentko solopetja Emo Prodnik Vilko Ovsenik povabil k sodelovanju.
Kvintet Avsenik leta 1966. Leta 1968 se je ansambel preimenoval v Ansambel bratov Avsenik.
Vilko je bil pri izbiri glasbenikov zelo skrben. Kot akademsko izobraženi klarinetist je bil še bolj natančen pri izbiri klarinetista. Bine je upravičil vsa pričakovanja in postal stalni član ansambla. Prve vaje ansambla, kot tudi vse poznejše, so potekale v kletnih prostorih pri Slavku Avseniku na Staničevi ulici v Ljubljani. Začelo se je tridesetletno glasbeno popotovanje z Avseniki. Vsi člani so delovali kot eno, kar je tudi edini pogoj za uspeh ansambla. Vsak član je imel svojo nalogo, ki jo je moral opravljati s polno odgovornostjo. 
Režiser Marjan Stare je leta 1973 ujel v foto objektiv Albina Rudana med snemanjem TV oddaje "Srebrne smučine"
Če pomislimo, da je Ansambel bratov Avsenik prva desetletja igral kar na 200–250 koncertih letno, sta morali biti organizacija in pripravljenost vsakega člana na vrhuncu zmožnosti.
Prva uspešnica, ki sta jo brata Avsenik napisala za njegov instrumentalni solo, nosi naslov Pastirček. To skladbo je Albin prvih petnajst let pri Avsenikih igral na vsakem koncertu – običajno po večkrat na željo občinstva. Albin je bil kot solist deležen prvih stoječih ovacij. Tuje občinstvo mu je nadelo vzdevek Paganini na klarinetu. 
Med izvajanjem Pastirčka, je bilo občinstvo uperjeno v Albina Rudana
Sledila je nova velika uspešnica Veter nosi pesem mojo, ob kateri so poslušalci obnemeli s solzami v očeh – ta prizor bi morali videti predvsem tisti, ki to glasbeno zvrst ocenjujejo kot ceneno in manjvredno. Avseniki so bili v srednji Evropi desetletja največji promotorji Slovenije in nekdanje skupne države. Nemci, Švicarji, Avstrijci, Italijani so tudi prek Avsenikove glasbe odkrivali slovenske kraje in lepote.
Nastop, ki je Binetu ostal v trajnem spominu, je koncert v Berlinski filharmoniji, kjer so Avseniki nastopili kot prvi narodno-zabavni ansambel v zgodovini. Ob prihodu Avsenikov na koncertni oder jim je skladbo Na Golici zaigral filharmonični orkester Berlinske filharmonije pod taktirko tamkajšnjega svetovno znanega dirigenta Herberta von Karajana.
Tudi na tem koncertu ni šlo ne brez Pastirčka ne brez pesmi Veter nosi pesem mojo. Svojo profesionalno glasbeno pot je Albin Rudan z Avseniki sklenil leta 1991.
Albin nima potomcev. Po neuspelem zakonu s pevko Emo Prodnik se je vnovič poročil s Poldko Rudan, s katero sta vse do njegove smrti 31. januarja 2009 živela v Godiču pri Stahovici blizu Kamnika. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču.
Slavko Avsenik je Albina Rudana ocenil kot nezamenljivega člana svojega ansambla: »Bil je tisti, ki je s svojim klarinetom čutno in prefinjeno zmehčal Avsenikovo glasbo.« 
Za mnoge ljubitelje domače glasbe je bila ta zasedba Ansambla bratov Avsenik, zlata.
Mi pa si bomo Albina Rudana zapomnili po številnih skladbah, kot so: Pastirček, Poskočni klarineti, Veter nosi pesem mojo, Čar Julijskih Alp, Veselje klarinetov, Dišeče rože, Vrisk v hribih, Polka za klarinet, Sanjajoči klarineti, Gorenjska polka, Proti jutru, Hodil po gozdu sem, Melodija za tebe, Tihi studenček …