Na današnji dan leta 2008 je za vedno zaprl oči dolgoletni vodja in glavni pevec (solist) Beneških fantov Edigio Bucovaz, po naše EDI BUKOVAC.
Rodil se je 18. aprila 1926 v Beneški Sloveniji v San Leonardu (slov. Podutana) pri Vidmu. Prihajal je iz revne družine, moč glasbe pa je okusil že v osnovni šoli, ko je z izvajanjem italijanske popevke požel velik aplavz. Naučil se je amaterskega igranja na kitaro, osnov glasbe, postal je tudi notno pismen. Vsi, ki smo Edija poznali, vemo, da je njegovo srce med igranjem kitare močno prednjačilo pred samo tehniko izvajanja. Vedno je trdil, da je bila kitara njegova najboljša mladostna prijateljica.
Tako kot nosi naslov ena izmed skladb Beneških fantov, je šel tudi Edi »s kitaro po svetu«.
Po končani trgovski šoli se je leta 1943 pridružil partizanom v IX. briško-beneškem korpusu, januarja leta 1945 pa so ga zajeli okupatorji. Edija so odpeljali v nemški Dachau, kjer je do konca vojne okusil in preživel grozote zloglasnega taborišča. Leta 1951 se je zaposlil na Radiu Ljubljana kot avtor in radijski napovedovalec v oddaji za Beneške Slovence. Tam je služboval 22 let.
Po pričevanju Marjana Robleka so Beneški fantje nastali leta 1952 na Vegovi ulici v Ljubljani. Trije sošolci na srednji glasbeni šoli (pevec Marjan Roblek, harmonikar Anton Birtič, basist Jože Naraločnik) so že nekaj mesecev igrali, preden se jim je v ansamblu pridružil pevec Edi Bukovac, ki je Beneške fante tudi radijsko in medijsko povzdignil. 
Edi in Marjan sta znala zabavati družbo z glasbo in humorjem.
Tudi pokojni Marjan Roblek je priznal, da je bil ponosen na sodelovanje z Beneškimi fanti – s prvim slovenskim narodno-zabavnim ansamblom, ponosen je, da je ansamblu nadel ime, prav tako pa je ponosen na dolgoletno in nerazdružljivo prijateljstvo z Edijem Bukovcem. Beneški fantje so več desetletij delovali pod italijanskim prosvetnim društvom Pavel Morgan, ki je imel sedež na Krekovem trgu. Tam so potekale tudi vaje ansambla.
Edi Bukovac je svoje prepevanje oplemenitil s prepoznavnim beneškim narečjem. Na odru je tako užival, da je včasih med prepevanjem zaprl oči in vso skladbo mižal. Po njegovih besedah je z Beneškimi fanti stal na odru 11.000-krat in posnel več kot dvesto skladb. Tako Edi Bukovac kot tudi ostali Beneški fantje ostajajo legende! Veseljaki zatrjujemo, da predstavljajo enega pomembnejših pionirjev domače glasbe.
Dvainosemdesetletni Edi je z Beneškimi fanti zadnjič nastopil 13. julija 2008 v Ormožu, torej samo pet tednom pred svojim večnim slovesom. Tudi v njegovo čast ansambel nadaljuje svojo pot v pomlajeni zasedbi.
Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Beneški fantje nadaljujejo bogato glasbeno pot svojih glasbenih prednikov.