S tovrstno ovekovečitvijo se sicer lahko pohvali vrsta svetovnih glasbenih zvezdnikov, od domačih pa – med drugimi – skupina Big Foot Mama, Jan Plestenjak in Pero Lovšin.
Vladov dokumentarni film nosi naslov Poj mi pesem – po eni od njegovih skladb. Glasbenika kamera spremlja med potmi na koncerte, v zaodrju pred nastopi in na samih nastopih, med obiskom najstarejše poslušalke, 103 leta stare gospe Vere Pergar, ki ji je prvič zapel ob 70-letnici, doma, med obiskom staršev v Prekmurju ter krajev iz obdobja njegovih študentskih let v Ljubljani. Ob arhivskih posnetkih pa poleg njegove glasbene zgodovine dobimo vpogled tudi v njegov intimni svet, med drugim v njegov poročni dan in na služenje vojaškega roka.
Preberite tudi: Nova voditeljica na komercialni televiziji. Kliknite TUKAJ!
»Ena od osnovnih idej je bila, da mora imeti v filmu o Vladu Kreslinu zelo veliko vlogo njegova glasba, ker se mi zdi, da v tem delu njegova izpoved seže najširše, najgloblje. Zakaj bi govoril o pevcu, če lahko pevec zapoje? Tu je bilo potem takoj naslednje vodilo, da sem – kjer je bilo le mogoče – poskušal ohranjati posamezne skladbe v celoti, ker nisem hotel gledalca prikrajšati za to občutje, ki ga zgradi posamezna pesem. Vedno se to ni dalo zaradi trajanja filma, pri starih arhivskih posnetkih pa sem uporabil samo del, 30–40 sekund, zato, da sem pobarval določen čas, in zaradi visokih cen. Še eno vodilo je bilo – tega smo se pa res dosledno držali – da v filmu ni niti sekunde playbacka našega materiala. Vsi komadi so posneti na koncertih. Tudi sicer sem želel pevca ujeti v njegovi resničnosti, ne pa v nekih zrežiranih, polišpanih ali 60-krat popravljenih situacijah,« nam je po novinarski projekciji filma povedal režiser, scenarist in tudi montažer celovečerca Miran Zupanič.
Film je nastajal tri leta, predpremierno pa ga bodo prikazali 7. novembra ob uradni otvoritvi 29. mednarodnega filmskega festivala Liffe. Tam se je vse skupaj tudi začelo. Prvi pogovori o tem so se namreč s produkcijsko hišo Arsmedia začeli na druženju po odprtju Liffa leta 2014, a je takrat stvar padla v vodo, saj je Kreslin že snemal neki drug dokumentarni film o sebi. Leto zatem so se akterjem poti na Liffu znova prekrižale. Ko je Kreslin na poizvedovanje Francija Zajca o svojem filmu dejal, da iz tistega ne bo nič, pa je padla nova ponudba. Vlado jo je takoj sprejel, saj je z njimi filme snemal že pred 30 leti in že takrat so ga prepričali s svojim delom. Svoj sloves so upravičili tudi tokrat. Glavni akter si je namreč film že večkrat ogledal, še vedno pa mu je pri tem malo nerodno. »Sebe je res težko gledati. Imam kar malo treme. Skupno smo posneli za 100 ur materiala, na žalost pa ne naših najboljših koncertov, ker na njih nismo imeli kamer. Posneli smo dva najslabša. Enega nam je dež pokvaril, pri drugem pa tudi ni bilo idealno,« nam je povedal Vlado. S samim delom Zupaniča je bil sicer zelo zadovoljen. »Miran je res dobro naredil. Z njim do zdaj še nisem delal. Poznal pa sem njegove filme. A že po enem pogovoru z njim sem videl, da je dober in da obvlada svoj posel,« nam je povedal Vlado. Naklonjenost je bila obojestranska.
Več v reviji Vklop št. 44, 30. 10. 2018.