Martina Zadro je prijazna, vljudna in prijetna sogovornica, ne ovinkari in se ne obnaša prav nič zvezdniško vzvišeno. Ko sva začeli najin klepet, so se njene oči ustavile na diktafonu, s katerim sem snemala intervju, in pogovor je kar sam stekel ...
Tudi jaz sem imela takšen diktafon ... Zdaj na vaji vse snemam na iPhone.
Potem pa doma analizirate?
Seveda. Sicer se ne maram poslušati na posnetku, snemam bolj zaradi študija oziroma če v kaj dvomim – in potem se lahko poslušam.
Zakaj pa se nočete poslušati?
Ne vem ...
Morda zaradi drugačnega glasu?
Ne, preveč živcev mi gre (smeh) – mislim, da je to perfekcionizem.
Najbrž je značilen za vse dobre umetnike ...
Ja, to te nekako pelje naprej.
Se vam zdi, da bi bilo lahko vedno še boljše izvedeno?
Moram priznati, da sem se v nekem obdobju naučila biti zadovoljna, ko se opazijo premiki. Na neki način sem bolj pozitivna, prej sem bila prestroga do sebe.
Se premiki torej še vedno dogajajo?
Še vedno.
Najbrž prideš tudi do točke, ko naprej več ne gre ...
Ne vem. Pred nekaj leti, ko sem bila stara malce čez 40 let, se mi je zdelo, da si lahko oddahnem, ker sem zdaj na neki ravni, s katero sem zadovoljna. Bila sem gotova vase, bolj sproščena. Ampak to je trajalo nekaj let, zdaj pa imam spet obdobje, ko se mi zdi, da moram najti nove ideje, nov način. Mislim, da je to umetniški razvoj.
Kje iščete navdih?
Pri sebi, skozi lastno delo, skozi literaturo, tudi pedagoga imam. Mislim, da tudi skozi delo s študenti. Poučujem na akademiji v Zagrebu, kjer se srečujem z različno problematiko. Najti moraš način, kako nekaj rešiti, urediti ... Tako se rojevajo nove ideje.
Sicer vas bomo lahko kmalu slišali v ljubljanskih Stožicah. Peli boste na koncertu z Joséjem Carrerasom. Z njim ste že nastopili na poslovilni turneji ...
Ja, v Puli in Gradcu.
Mu je težko, ker zadnjič stopa na oder?
To ni preprosto. Seveda je vesel, da je še vedno sposoben peti in nastopati ... Je zelo »fit« za svoja leta. Mislim, da je lepo, da se posloviš od občinstva, ki te želi še enkrat slišati. Je pa to seveda zelo čustveno. Potrudili se bomo, da ne bomo preveč čustveni in ne bomo jokali (smeh), ampak bomo profesionalni.
Pravite, da je še vedno »fit« ...
Poje še vedno odlično, res izjemno. V njegovem programu so melodije, ki so priljubljene, ki nekako sodijo v eno takšno ozračje ... Mislim, da je njegova zapuščina neprecenljiva ... Lahko smo veseli, da mu imamo priložnost prisluhniti v živo. Njegova dediščina (kariera in posnetki) bo neprecenljiva za mlade generacije.
Kaj je tisto, zaradi česar je takšen vrhunski umetnik?
Je zelo topla oseba, kar se pozna v načinu petja in glasbi. Je karizmatičen na odru, ima stik z občinstvom in vse to krasno posreduje. Med nama se je že na začetku razvila lepa energija, tudi sam je bil takoj zadovoljen in me kar naprej vabi ...
Vas je izbral on osebno?
Ja, je.
Zakaj?
To morate vprašati njega. (smeh) Očitno sem mu bila všeč. Zadnjič mi je dejal, da sem »wonderful« ... (smeh) Ko sem prišla na vaje za koncert v Puli leta 2016, so me priporočili; takrat je bil zelo zadovoljen s tem, kar je slišal, in to se zdaj nadaljuje.
Kaj pa je vam najbolj ostalo v spominu s tega prvega srečanja?
Zagotovo neposrednost in sproščena komunikacija. Dobila sva se na vaji v hotelu, da sva se nekoliko bolje spoznala. Je zelo normalen. (smeh) Ne komplicira.
Na vajah ni zahteven?
Zelo profesionalen. Z dirigentom vse odlično premislita in se dogovorita. Pride na vajo, naredi tako, kot je dogovorjeno, potem pa sledi koncert.
Kaj boste izvajali na koncertu v Stožicah?
Sama bom z njim dvakrat nastopila v duetu, od tega bo eden španska zarzuela, kar je opereti podobna forma. Sama se v tem še nisem preizkusila, jo pa poznam. Je zelo priljubljena – to bo en tak vročekrven duet, kar me zelo veseli.
Imate kaj treme?
Pozitivno tremo. Veselje. Upam samo, da bom zdrava, in seveda bom dala vse od sebe, da bodo vsi zadovoljni.
Ste se od Carrerasa kaj naučili?
Veste, srečanja so bila precej kratka. Če imaš mesec dni vaj in se srečuješ vsak dan, je drugače. Do njega čutim ogromno spoštovanje in ga občudujem. Na splošno je krasno doživeti tak profesionalen odnos do dela.
Nastopili boste s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ...
Zelo mi je všeč zvok orkestra, glasbeniki so profesionalni in resni, krasno muzicirajo, veliko arij smo posneli skupaj za arhiv in sodelovali na koncertih z različnimi dirigenti. Vedno so me lepo sprejeli. Tako sem vsaj občutila. Upam, da se ne motim. (smeh)
Vas kaj še posebej skrbi pred koncertom v Stožicah?
Marsikaj lahko gre narobe, ampak vsak dan poskušam najti v sebi tisto pozitivno, trudim se ostati mirna. Danes živimo precej stresno, življenje je na neki drugačni »vibraciji«. Drugače delujemo. Se mi zdi, da je tudi tempo v glasbi drugačen. Vse bolj nam je všeč hitrost.