Po operaciji »pumpe«, kot se sam izrazi, se izogiba stresu, najraje pa crklja svoje vnuke in uživa z ženo Barbaro. »Nisem utrujen od življenja, ravno obratno! Zadnjič sem spet do dolgem času prišel domov ob pol štirih zjutraj.«
Glasbenik in poet Zoran Predin te dni razmišlja o številki 40. Toliko let je namreč že na glasbenih odrih in v tem času je izdal štirideset albumov. Najbolj znan je gotovo kot pevec in pisec besedil za skupino Lačni Franz, ki skupaj z njim praznuje svojo štirideseto obletnico. Skupino je pred leti znova obudil zaradi, kot pravi, nagovarjanja mlajšega občinstva, ki pač ni imelo možnosti slišati njegovih legendarnih pesmi v živo. »Pa tudi zato, ker sem pri pisanju pesmi za skupino Lačni Franz kot avtor najbolj svoboden. V gypsy swingu, šansonu ali pop rocku sem moral spoštovati pravila žanra, v svojem matičnem brandu in bandu pa nimam nobenih omejitev.« Lačni Franz so vsekakor veljali za enega najboljših jugoslovanskih rockerskih bendov, ki je izstopal s svojim sarkazmom, cinizmom in občutkom za parodijo. Zoran kot človek pa s tem, da ni nikoli nehal biti radoveden, vedno se odziva z nepričakovanim in meni, da ga ravno to ohranja zanimivega. Ni skrivnost, da je moral v osemdesetih letih pred koncertom dati besedila v pregled, današnji časi pa so drugačni. »Vsak čas ima svoje izzive in vsaka generacija idealizira čas svoje mladosti. V osemdesetih sem se svojimi besedili boril za svobodo govora, ki se je štiri desetletja pozneje sprevrgla v svoje nasprotje. V anonimno komentiranje, ki dopušča neodgovorno laganje in blatenje kogar koli. Danes je lažna morala precej zožila medijski prostor. Najbolj sta nastradala humor in erotika,« pravi Zoran, ki ob svojem jubileju prihodnji mesec prireja veliki gala koncert. Brez težav je izbral tiste pesmi, ki jih bo prepeval z občinstvom, ki ga spremlja že štiri desetletja. »Za štirideseto obletnico glasbene kariere sem izbral nekaj najznačilnejših pesmi iz vsakega desetletja iz različnih žanrov, ki sem jih pel. Program je ogrlica biserov moje glasbene zgodovine.« Sicer pa bo Zoran, kot njegova vrstnika Vlado Kreslin in Peter Lovšin, končno menda dobil tudi svoj film. Delovni naslov filma je Praslovan, pred kratkim pa je izšel tudi drugi prevod njegove knjige z naslovom Glavom kroz zid. »Gostoval sem v oddaji Nedjeljom u 2 pri Aleksandru Stankoviću, na dan koncerta v Lisinskem so me v osrednjem Dnevniku HRT počastili z neposredno vključitvijo v program,« razlaga Zoran, ki veliko nastopa tudi v tujini, sploh v državah nekdanje Jugoslavije. Naš najbolj plodovit kantavtor pravi, da se je konec osemdesetih odločil za poklic glasbenika, svojega življenja pa si še danes ne predstavlja drugače.
Še kako živahen in mladosten
»Načelno pri svojem pogledu na svet ne dopuščam kompromisov, v vsakdanjem življenju pa jih delam vedno, kadar je ogrožena moja družina,« pravi Zoran. Pri šestdesetih letih je čil in poln idej, čeprav je za njim že operacija srca. Po njej je seveda moral spremeniti življenjski slog in danes živi malce drugače. »Moja popravljena 'pumpa' zahteva več pozornosti. Vseeno pa je boj proti stresu na prvem mestu. Moraš se naučiti, kako se lahko marsikaj vrže čez ramo, da se lahko požvižgaš na kakšno zamujeno priložnost in da se ne vznemirjaš za vsako malenkost.« In če njegovi glasbeni sovrstniki tožijo, da so utrujeni od dolgih potovanj, nočnih igranj, je Zoran, kot pravi, še kako živahen in mladosten. Nikakor ni utrujen od življenja, ravno nasprotno. »Če sem tri dni doma, postanem nemiren. Rad potujem in nastopam, res pa je, da se danes večina koncertov konča pred polnočjo. So pa tudi izjeme. Zadnjič sem spet prišel ob pol štirih domov.« Iz dveh zakonov ima pet otrok in nanje je upravičeno ponosen. »Vsi po vrsti so uspešni in ustvarjalni. Andrej je pisatelj in novinar, Rok dela za Stonese in Beatle, Zarja šiva kostume, Žiga inštruira dijake ob študiju fizike, Črt pa se navaja na gimnazijski režim.« In Zoran ni nikoli skrival, da je njegova žena Barbara njegov navdih in ljubezen. Z igralko sta se spoznala leta 1986 pri filmu Kormoran, kjer je imela Barbara svojo prvo filmsko vlogo, Zoran pa je prvič pisal filmsko glasbo. Na vprašanje, kako ga je osvojila, z nasmehom odgovori: »Začarala me je z duhovitostjo, erosom in kuhanjem.« Pa on njo, kaj meni? »Jaz pa njo z nepredvidljivostjo, ker sem jo znal vedno znova presenetiti.«
Zoran je tudi že dedek, in sicer ima kar štiri vnukinje in enega vnuka. Ne skriva, da ga to bogati in osrečuje. »Zaradi vnukov sem bogat in srečen. Uživam, ko gledam, kako rastejo. Ob njih spoznavam nove čase, nove besede, nove junake.« Pravi še, da najbolj uživa takrat, ko jih lahko crklja in ob njih podoživlja stvari iz svojega življenja. Za konec nas je zanimalo še, ali jim pripoveduje pravljice, poje pesmice. »Za pripovedovanje pravljic zaradi svojega počasnega govora nisem najprimernejši, zato bere Barbara, jaz pa dobim svoj pevski trenutek ob rojstnih dnevih, ko pihamo svečke.«
