Pa naj gre za knjige ali narodno-zabavne viže. Izdal je 155 knjig in napisal več kot tri tisoč besedil za glasbo. 23. maja bo bučno praznoval sedemdeseti rojstni dan. »Moj vzornik Ivan Tavčar je svoja najboljša dela napisal v starosti. Če je tako, tudi mene čaka še veliko ustvarjanja,« je vesel Ivan Sivec.
»Da bi rad postal pisatelj, sem začutil že v drugem razredu osnovne šole. Tedaj sem napisal tudi svoj prvi spis, ga poslal v tedanji Pionirski list in bil je – objavljen! To mi je takoj dalo krila. Pozneje sem še kot dijak popisoval običaje za dr. Nika Kureta, tedaj vodilnega slovenskega etnologa, razširjene opise pa sem objavljal v Gorenjskem glasu. Pri osemnajstih sem začel pisati prvo povest Pesem njenih zvonov, ki so jo začeli objavljati kot podlistek v Kmečkem glasu. Zaradi izjemnega zanimanja je pozneje nastala knjiga, in to kar v nakladi deset tisoč izvodov, bila je trikrat ponatisnjena. V mladosti sem tudi veliko igral na šolskem odru, na citrah, in pisal pesmi. Prvo pesem sem posvetil neki komendski deklici, ki je bila podobna filmski igralki Brigitte Bardot. Napisal sem ji: Komendska BB, ali kaj misliš na me? In dobil prvi honorar – prvi poljub!« se spominja pisatelj, ki se je rodil kot tretji sin. Bil je zelo bistre glave in nadarjen za učenje, zato so ga starši poslali v šole. Odločil se je za srednjo tehniško šolo na Vegovi in se po koncu zaposlil na RTV Slovenija kot tehnik pri oddajanju radijskega programa. Ivan je res delovni fenomen, saj je ob študiju še delal in si ustvaril družino.
Brez podpore ne bi šlo
»Na srečo me žena Sonja pri pisanju ves čas podpira. Strinjala se je tudi s tem, da se kot izreden študent vpišem na filozofsko fakulteto, kjer sem končal študij slovenistike. Delal sem ponoči ter ob koncu tedna, med tednom pa hodil na predavanja in opravljal izpite. Tudi magisterij sem naredil ob delu. Tedaj so se mi mnogi smejali, ko me je dr. Janez Bogataj nagovoril k temu, da bi opisal fenomen Avsenik, pozneje pa so iz mojih knjig vsi jemali citate. Sicer pa sem nameraval do sedemdesetega leta napisati 150 knjig, pa sem tudi pri tem malce pretiraval in jih je zdaj 155,« razlaga pisatelj in dodaja, da imajo vsi v družini veliko veselje do knjig in pisanja. Žena je tudi lektorica in korektorica, hčerka Vesna se preživlja s pisanjem in urejanjem časopisa, sin Iztok je založnik, snaha Tina je ilustratorka, vsi pa – z zetom Urošem na čelu – so strastni bralci knjig. »Zgodbe so del našega življenja. Po mojih štirih mladinskih romanih so posneti štirje celovečerni filmi in televizijske nadaljevanke. Prvi film je ustvaril legendarni Tugo Štiglic, naslednje tri scenarist, režiser in igralec Roman Končar. Odmevnost je velika.«
Velik ljubitelj glasbe
Sivec je tudi izjemno ploden avtor v narodno-zabavnih vodah. »Najprej sem pisal besedila za Franca Flereta, pozneje za Avsenike, Slake, Miheliče, Petriča, Ruparja, za sto različnih glasbenih skupin. Tudi za Heleno Blagne, Borisa Kopitarja, Ota Pestnerja. Najlepše sva se ujela s Francem Miheličem. On je znal besedilo začutiti in ga nadgraditi z odlično glasbo in izvedbo. Zelo dobra avtorja sta tudi Tine Lesjak in Brane Klavžar. Zdaj pa klepljejo glasbo v glavnem kar harmonikarji sami, enako je z besedili. A vsak pač ni nadarjen za vse. Zato pa tudi ni veliko pravih uspešnic. Zelo ploden stik pa sem v zadnjem času našel s Prifarci, ki resnično veliko znajo in izvajajo vrhunske skladbe. Njihova skladba z besedilom Vejica rožmarina na glasbo Andreja Baše je na primer v nekaj mesecih že tako rekoč ponarodela,« je kritičen.
Pisatelj veliko snovi za svoja dela črpa s potovanj. Je zelo radoveden in se rad odpravi na pot, a še raje se vrača domov. »Kar precej sem potoval po svetu, a sem vedno, ko sem pristal na Brniku, imel solzne oči. Kako čudovito deželo imamo! Nikjer na svetu ni tako lepe, raznolike, bogate dežele, in to v vseh pogledih. Upam, da jo bomo znali ohraniti, skupaj s kulturnimi vrednotami vred. A kapitalizem gre v svojo smer, mimo ljudi, ki imajo radi svojo deželico. Bojim sem, da bomo čez leta postali Indijanci v lastni državi,« je slikovit pisatelj, ki slovi kot velik garač. Vstaja ob petih in je ob šestih že v delovnem kabinetu, spat ne gre pred enajsto. Piše navadno dopoldne, ko je svež. Popoldne pa se pripravlja za pisanje. Vmes pa skoči na sv. Primoža nad Kamnikom, redno imajo planinske pohode s planinsko družbo Kumarce, rad je tudi v prijateljski družbi. Ima dobre sosede, nekaj iskrenih prijateljev, veliko stikov z bralci. »Kljub temu pa potrebujem največ miru. Brez miru ni idej, ni pisanja, ni ustvarjanja. Zato se ne udeležujem veliko družabnih dogodkov. Preprosto mi ne znese, marsikateri pa je tudi sam sebi namen,« je iskren pisatelj, ki se je lani spopadel tudi z zahrbtno boleznijo.
In prišel je jubilej …
»Zdaj sem brez ene ledvice, a se čutim kot prerojen. Vse gre po starem naprej. Res pa je, da bo treba začeti malce zavirati. Dr. Vrhovec, ki me je operiral, mi je povedal veliko misel: človek mora oslepeti, da spregleda. To mi je dalo misliti, da malo upočasnim,« pravi pisatelj, ki se veseli okrogle obletnice. Pri tem se naslanja na star slovenski pregovor – gorje hiši, ki ne pozna praznika. Zato vse večje praznike in osebna praznovanja proslavijo tako v družini kot širši družbi. A nič več s ponočevanjem in podobnim nezdravim pristopom. Ob jubileju je imel precej praznovanj, ki jih je združil tudi s predstavitvijo knjige Mojih prvih sedemdeset. Sledilo je še več družinskih in sosedskih srečanj, velika zabava s planinsko družbo Kumarce, pa tudi z udarniki čistilne akcije na morju. Poklonili so se mu tudi z venčkom skladb na Slovenski polki in valčku, v Društvu slovenskih pisateljev pa bodo praznovali jeseni. Pisatelj pa že gleda v prihodnost: »Seveda bom še pisal. V predalu imam vedno veliko idej. Jeseni verjetno izideta še dve knjigi: zgodovinski roman o času, ko je pred 2500 leti na Vačah nastala vaška situla, ter črtice o Simonu Gregorčiču. Pri založbi Karantanija so mi ob obletnici izdali lično knjižico Modre misli po poti življenja. Vidite, pri sedemdesetih postane človek že tako moder, da lahko objavlja že lastne misli in izreke.«
