Vam je že kdo kdaj zapel serenado?
Joj, žal nisem imela te sreče. (smeh) V najstniških letih sem bila sicer večkrat zelo zagledana v kakšnega sovrstnika, a vse moje ljubezni so ostale neizpolnjene, »platonske«. Glede na to, da za serenado oziroma podoknico velja, da gre za pesem, ki se poje predvsem zvečer, na prostem, pa bi lahko rekla, da sem jo sama velikokrat prepevala. Pogosto v družbi, ko smo se s prijatelji vračali s kakšnega koncerta. Ne vem pa, če so bili naši poslušalci, ki so takrat že/še mirno spali, nad našo »serenado« ravno navdušeni. (smeh)
Zdaj pa vi pojete Serenado … Zakaj ste si za novo pesem izbrali prav to?
Že dalj časa sem si želela posneti drugačno pesem. Serenada je moja najbolj drzna pesem v zadnjih letih, saj z njo odpiram drugačno poglavje. Svojim poslušalcem se želim še bolj približati in jim z nostalgično, morda že nekoliko pozabljeno sredozemsko melodiko obuditi najglobje, najlepše spomine.
Kdo je pri vas prvi prepoznal nadarjenost za glasbo?
Moji starši. Glede na to, da izhajam iz glasbene družine (moja mami in sestra Mojca sta odlični pevki), mi je bila glasba skorajda položena v zibko.
Ste sami hoteli v glasbeno šolo?
Učenje klavirja mi ni bilo nikoli odveč, še zdaj me glasba na vseh svojih stopnjah razvoja, od teorije do ustvarjanja novih pesmi, zelo zanima. Glede na to, da sem zadnjih osem let tudi sama učiteljica petja, se nenehno izobražujem in nadgrajujem svojo tehniko petja.
Koga od starih mojstrov klasike najbolj cenite?
Od naših skladateljev bi omenila gospoda Mojmirja Sepeta. Njegove stare zimzelene pesmi so med mojimi najljubšimi in jih ob pravi priložnosti še vedno rada zapojem.
Bi rekli, da ste zaradi vaj postali bolj samodisciplinirani?
Vsekakor mi najbolj koristijo vaje, ki jih izvajam v času pevske šole. Učenje petja namreč obenem predstavlja dobro vajo tudi za učitelja in prav zanimivo je, kako opazim razliko v svoji »glasovni pripravljenosti« med šolskim letom in čez poletne počitnice. Več imam dela z učenjem petja, bolj sem pripravljena – in obratno.
Se veselite koncertov? Ali je to zdaj le še rutina?
Vsak koncert je svojevrstna izkušnja in nikoli ne vem, kakšno občinstvo me bo pričakalo. Še vedno imam pogosto tremo, ki naj bi bila menda le odraz spoštovanja do poslušalcev, a bi se je vseeno rada znebila. Zagotovo pa se veselim vsakega uspešno izvedenega koncerta – ko izpolnim pričakovanja občinstva, je moje srce izpolnjeno in srečno. Z velikim veseljem in ponosom sporočam, da me bodo lahko od februarja do aprila 2020 spremljali na moji vseslovenski koncertni turneji. Skupaj z odlično vokalno skupino Erosi bomo izvedli več kot 20 koncertov po vseh večjih slovenskih krajih.
Kaj od nove glasbe vas je nazadnje navdušilo?
Poslušam zelo raznovrstno glasbo, saj sem v nenehnem stiku s svojimi mladimi učenci in njihovimi željami, kaj vse bi se želeli naučiti zapeti. Na mojem predvajalniku boste našli tako svetovne uspešnice, kot je letošnja Senorita, kot pesmi lokalne produkcije. Poleg koncertov in učenja pop petja obstaja še ena, tretja plat mojega glasbenega ustvarjanja. Že vrsto let sodelujem z različnimi glasbeniki pri snemanju spremljevalnih vokalov. Ti so sestavni del aranžmaja pesmi in le redki pevci oziroma pevke jih znajo posneti, kot je treba. Tu sem zares prava mojstrica, saj sem jih v zadnjih 20 letih posnela že več kot 300.
Kdo bi bil v vaši sanjski zasedbi, če bi lahko izbirali med največjimi svetovnimi zvezdami, tudi mrtvimi legendami, skratka brez kakršnihkoli omejitev?
Pri sestavi zasedbe ne gre toliko za posameznike kot za zasedbo v celoti. Še tako kakovostni inštrumentalisti, ki imajo različen glasbeni okus, ne zmorejo skupaj poustvariti tistega ključnega čustvenega naboja, ki celotno zasedbo »ponese« na višjo raven. Glasba ni le matematika, je nekaj več. Nekateri temu pravijo, da se »zgodi čarovnija« ... Raje kot našteto tako sodelujem z glasbenimi kolegi, ki čutijo enako glasbo kot jaz in pri tem neskončno uživajo. Mislim, da je moja zasedba v tem trenutku ena boljših v tej zvrsti glasbe pri nas.
Kaj je bolj pomembno, besedilo ali melodija?
Eno ne more brez drugega. Je pa zanimiva razlika v vrstnem redu pri nastajanju pesmi med različnimi glasbenimi ustvarjalci. Nekateri najprej ustvarijo melodijo in ji nato prilagodijo besedilo. Tisti najboljši, po mojem mnenju, pa najprej ustvarijo besedilo, ki pogojuje energijo pesmi, šele nato nastane melodija. Za tak postopek oziroma vrstni red se v zadnjih letih s svojo glasbeno ekipo odločam tudi sama …
Kako vas je spremenilo materinstvo?
V vseh pogledih me je izboljšalo, nekateri pravijo, da tudi polepšalo.
Kakšna mama ste?
Mislim, da sem odgovorna mama, ljubeča, pozorna in pravična. Hčerko Lano vzgajam v duhu sočutja in mislim, da je zaradi tega srečen otrok. Le tako sem lahko srečna tudi sama.
Kako se znajdete za štedilnikom?
Za njim stojim bolj poredko, a ko zavihtim kuhalnico in se lotim priprave kake od svojih specialitet, mi moji najdražji zagotavljajo, da sem zelo nadarjena. Krožnike vedno poližejo, tako da jim gre verjeti. (smeh)
Katero gospodinjsko opravilo vam je najljubše in katerega se najraje izognete?
Hm, najraje čistim, pospravljam, pomivam, na splošno vse, kar je povezano z mojo Lano in njenim »ustvarjalnim neredom«. Ne maram pa likanja. Odkar sem kupila parni likalnik, je sicer tudi to opravilo bolj znosno, a vseeno …
Koliko od stvari, za katere ste rekli, da ne boste nikoli, ste potem naredili?
Huh, tukaj pa mislim, da sem kar trmasta. Če mi do nečesa ni, potem mi ni, svojega mnenja ne spreminjam.
Kako se danes počutite v svoji koži?
Za zdaj se z vsakim letom, ki mine, počutim bolje. Z vlogo mame sem dokončno dozorela in dokazala sama sebi, da lahko dosežem vse, kar si zastavim. Pri tem me je očitno podprlo tudi »nebo«, saj mi je v zadnjih letih glasbena kariera zacvetela kot še nikoli. Naj traja …