Pred 35 leti je na pobudo takratne predsednice mladinske organizacije Tatjane Kampuš nastala Folklorna skupina (FS) Spodnja Ščavnica, danes Folklorna skupina Gornja Radgona, prva vodja je bila Nada Jaušovec, učiteljica v Gornji Radgoni. »Kampuševa je leta 1985 dobila idejo, da bi ustanovili neko skupino, s katero bi pritegnili mlade,« pripoveduje današnja vodja FS Gornja Radgona Tatjana Jakopec Kager.
»Jaušovčeva nas je vodila, dokler je lahko, to je skoraj petindvajset let, nato sem prevzela jaz. Si pa med sabo ogromno pomagamo, v dogovorih sestavljamo plesni program in se dogovarjamo za nastope ali gostovanja.« Trenutno skupina vadi v prostorih Zasebne glasbene šole Maestro, sprva pa je imela prostore na Spodnji Ščavnici, od tod tudi prvotno ime skupine. »Dokler smo bili na Spodnji Ščavnici, smo imeli na voljo prostore gasilskega doma, ki niso bili ogrevani, zato smo morali pošteno plesati, da nas ni zeblo,« smeje pove vodja skupine.
Na začetku je plesalo sedem parov, stari so bili rosnih 15 let. Štirje od njih še danes brusijo pete v folklorni skupini. »Jaz in moj mož Jože Kager ter naš harmonikar in predsednik folklorne skupine Miran Mauko ter njegova žena Silva Mauko,« pojasni Tatjana Jakopec Kager.
Skupino danes sestavlja osem parov, ki so, razen v enem primeru, tudi zakonski pari, kar se je, pravi sogovornica, v njihovem primeru izkazalo kot dobro. »Tudi ko ne vadimo in ne nastopamo, se namreč veliko družimo, med drugim zaradi kondicije, ki jo potrebujemo za ples. Skupaj kolesarimo, hodimo na pohode, na zimski oddih na Pohorje za konec tedna, tudi na morje za nekaj dni. Lani smo recimo prehodili slovensko Obalo – od Portoroža do Fiese in nazaj.« Prav v tem, da poleg plesne kondicije vzdržujejo tudi medsebojno prijateljstvo, je ključ njihovega dolgoletnega druženja. Vaje jim nikoli niso bile problem, edino zadnja leta je težje uskladiti termine, saj jih veliko dela v Avstriji, tako da je čas za vaje izključno ob koncih tedna. »Ne moremo nastopati recimo popoldne ob 15. uri, ker plesalci do takrat ne pridejo iz služb.«
Gostujejo tudi v tujini
Med odmevnejšimi nastopi Jakopec Kagerjeva omeni gostovanje v nemškem mestu Bruchsal, pobratenem z Gornjo Radgono. »Pred desetimi leti so nas gostili in spet lani. Praznovali so namreč 1250-letnico njihove mestne četrti Helmsheim. Lani smo bili tudi v Vinkovcih na festivalu Slovenija v Slavoniji, in to edini iz Pomurja.« Poleg tega veliko nastopajo v domači občini in okolici ob občinskem prazniku in drugih podobnih priložnostih, najrazličnejših tržnicah ali drugih prireditvah, kot je recimo Praznik žetve, na martinovanjih, pa na območnih in regijskih srečanjih Javnega sklada za kulturne dejavnosti. »Lani smo sodelovali tudi na snemanju televizijske oddaje Moč glasbe nas združuje v Lenartu, kjer sta bila dva naša para plesna kulisa.«
FS Gornja Radgona se udeležuje tudi seminarjev. »Včasih se kdo pošali, zakaj sploh vadimo, ko pa že 35 let plešemo (smeh). To drži, a vsak nastop je drugačen, čeprav plešeš iste plese.« Pred leti so menjali tudi kostume. »Ob petindvajsetletnici skupine smo prosili Marijo Makarovič, da je naredila raziskavo o nošah na našem območju. Zdaj se noše kar precej razlikujejo od naših prejšnjih, saj imajo že malo vpliva Avstrije. Nimamo kril, ampak obleke, podkrila, srajčke, predpasnike, rute in robčke. Nogavice so pletene, na 'štumpfpantle', plešemo pa tudi z ročno izdelanimi čevlji.« Obleke, pravi Tatjana Jakopec Kager, so težke, saj je samo v enem ženskem krilu devet metrov blaga.
Ker so člani skupine približno enake starosti, so približno hkrati dobivali tudi otroke, tako da so imeli v nekem trenutku folklorni podmladek, ki so ga sestavljali njihovi otroci. »Trenutno pri javnem skladu nimamo otroške folklorne skupine, je pa otroška skupina recimo v Črešnjevcih, nekaj jih je tudi po šolah, jaz pa vodim skupinico v vrtcu v Gornji Radgoni.« Njihova želja je čim dlje plesati. »Smo se pa ravno na zadnjih vajah šalili, da ko bo skupina stara 40 ali 45 let in ne bomo mogli več plesati, bomo imeli samo še mimohode, na katerih bomo predstavljali štajersko narodno nošo,« se za konec pošali sogovornica.
