Dolgo Brdo pod Jančami je v samo nekaj minutah oživelo in presenečenja so sledila eno za drugim. Več kot 70 prijateljev, učencev, sorodnikov, muzikantov in sosedov je prišlo na slavljenčevo dvorišče. Pripeljali so se z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi, traktorske prikolice in tovornjaki so se prelevili v potniška prevozna sredstva. Harmonik po nekaj minutah ni bilo več mogoče prešteti, a vse so igrale zelo ubrano. Ubrana je bila tudi druščina, ki je prispela zelo pripravljena. Vsi so vedeli kaj bodo igrali, mimogrede so dostavili in postavili še mlaj, pa tudi za hrano in pijačo Simonu ni bilo treba skrbeti. Samo biti in uživati sadove pristnega in srčnega dela je bilo njegovo delo, ki ga sicer ni vajen, a za en dan se je prepustil množici njemu dragih ljudi, da mu izkažejo njihovo hvaležnost, ker smejo biti del njegovega tako zelo pestrega življenja.
Nobeno prevozno sredstvo ni prispelo na dvorišče brez muzikantov, ki so kar deževali od vsepovsod.
Največje drevo so pripeljali z najmanjšim avtomobilom, na mlaju seveda ni manjkala slovenska zastava.
Na takih prikolicah se običajno vozi vse prej kot ljudje, a se je izkazalo, da je prostor primeren in ravno prav velik za cel orkester muzikantov.
Tudi najmlajši so na praznovanju vztrajali do jutranjih ur, čeprav jih je zjutraj čakal šolski avtobus.
Vse stroje za delo so ta dan namenili za zabavo, ki jo Simon sicer načrtuje šele 24. junija. Vse kaže, da se je prijateljem zdelo, da pred pravo zabavo potrebuje še kakšno generalko, in to so vsi skupaj izpeljali z odliko. Vse najboljše Simonu Bučarju želimo tudi Veseljaki!