Da ima Ivica Vergan že 68 let, bi le stežka verjeli. Poskočna je na odru, vedno v pogonu, kako gibčna je, pa je dokazala tudi v šovu Zvezde plešejo, kjer se je kosala s sotekmovalci, ki bi bili lahko njeni vnuki. V zadnjih mesecih se ji je življenje sicer nekoliko umirilo, ker nima nastopov, a kljub temu ji dela ne zmanjka. Najbolj pa je vesela, ker bo najmlajši vnuk Dorotei letos pri njej preživel vse poletje.
Le streljaj od Škofij, v idilični vasici Plavje, je Ivičin raj. Velika družinska hiša je obdana z zelenjem, vinogradi, njivami, sadovnjaki. Hiša s pogledom na morje je tisto, kar so sanje mnogih, saj so sončni zahodi nekaj nepozabnega. »Na hišo me vežejo posebni spomini, saj sva jo z možem gradila sama, zato dobro vem, kako je treba mešati beton in kako potekajo druga zidarska dela. Le sem pa tja sva poklicala kakšnega mojstra, ki nama je svetoval pri kakšni fazi gradnje. Pred nekaj leti sem hišo obnovila. Kar pa je najpomembnejše, to je dom, v katerem se dobro počutim,« pravi Ivica Vergan. A v tem raju na zemlji le ni vse tako pravljično. Ivica je namreč pred trinajstimi leti izgubila moža, ki ga je prezgodnja smrt doletela na 53. rojstni dan. »Zelo sva bila navezana drug na drugega in dolgo sem se pobirala. Prišlo je na hitro, čez noč, zanj pa je bil usoden infarkt. Skupaj sva živela in delala, saj je skrbel za ozvočenje na naših nastopih, zato sva večino časa preživela skupaj. Potem pa je zazevala nekakšna praznina. Velikokrat me ljudje sprašujejo, zakaj nisem našla novega partnerja. Jaz natančno vem, zakaj. Moža sem imela tako rada, da najbrž nisem sposobna še enkrat nekoga tako brezpogojno ljubiti. Če bi imela partnerja, bi mu najbrž delala krivico, saj je spomin na moža še vedno živ. A ker je ljubezen nepredvidljiva in pride, ko najmanj pričakuješ, menim, da je dobro, da nikoli ne rečeš nikoli. Treba se je prepustiti toku in pustiti življenju, da gre svojo pot in ti kroji usodo.«
Skrbna snaha
V družinski hiši živi tudi Ivičin tast, ki je star 92 let in potrebuje oskrbo. »Je zelo nezahteven in potrpežljiv ter hvaležen za vso našo skrb. Niti na pamet nam ne pride, da bi ga dali v dom za ostarele. Dokler bo le mogoče, ga bomo imeli v domači oskrbi, kjer mu zagotavljamo vso ljubezen in toplino, ki jo premoremo. Zdaj, v teh čudnih časih, ga moramo večkrat opozoriti, da ni ravno pravi čas za objeme in poljubčke, saj se zavedamo, da spada v rizično skupino, zato moramo biti še toliko bolj previdni. Večkrat ga je že zadela kap, a si vedno opomore. Po sinovi smrti so postale njegove zdravstvene težave bolj intenzivne. Ker je odvisen od nas, smo najeli medicinsko sestro, ki prihaja dvakrat dnevno in pomaga pri njegovi oskrbi. Je prijazna gospa, ki jo poznamo že od prej in ji popolnoma zaupamo, dobro pa jo je sprejel tudi naš nono, kot mu pravimo.«
V Ivičini hiši je tudi majhen studio, kjer lahko organizirajo vaje in kaj posnamejo. »To je zelo priročno,« je zadovoljna pevka. »Odkar imamo v ansamblu Primorski fantje nove moči, pa še toliko bolj. Moj sin Maksim se je namreč lani pridružil našemu ansamblu. Z glasbo se ukvarja že od devetega leta, a je bil bolj kot ne v rockerskih vodah. Kot vodja tehnične službe na Radiu Koper mu vedno zmanjkuje časa, a kljub temu zdaj v ansamblu poskrbi tudi za različna snemanja in tehnologijo, ki jo mi starejši malo slabše obvladamo.«
Vesela nona
Ivica je že trikrat nona in na svoje fante je zelo ponosna. Najstarejši vnuk Timotej je star devetnajst let in je pravkar končal srednjo šolo za računalništvo, jeseni pa bo postal študent. Filip bo letos začel obiskovati srednjo lesarsko šolo. Letošnje poletje pa je za Ivico še posebno zanimivo, saj je pri njej tudi najmlajši vnuk, osemletni Dorotei, ki sicer z mamico živi v Brežicah. »Ostal bo do konca počitnic, zaradi česar sem res vesela, saj se prav zaradi oddaljenosti ne vidimo tako pogosto, kot bi želeli. On na morju strašno uživa, sošolci in prijatelji pa so mu zaradi tega kar malo nevoščljivi. Skoraj vsak dan greva na plažo na Debeli rtič, kamor se odpeljeva z mojo vespo in pri tem neizmerno uživava.«
Ivica je ponosna, ker so vsi, razen hčerke Katjuše, vsaj malo vpeti v glasbo. »Filip igra frajtonarico, Timoteju je všeč tehno glasba in ima celo svoj majhen studio, glasba pa je všeč tudi Doroteiu. Kar neverjetno je, kakšno glasbo posluša – Bee Gees, Kiss, Iron Maiden … Dobro govori tudi angleško, saj je s starši nekaj let živel v Avstraliji, kjer je obiskoval British school, z učenjem jezika pa nadaljuje tudi zdaj.«
Nove prijateljice
Ivica Vergan tako kot skorajda vsi glasbeniki pogreša nastope. »Nekaj podobnega sem doživljala že po osamosvojitveni vojni. Malo pred tem sem pustila službo vzgojiteljice v vrtcu in šla med profesionalce, potem pa sem bila dve leti tako rekoč brez dela. A kljub temu sem prepričana, da se vse da, in moje vodilo je 'z entuziazmom naprej'. Verjamem, da danes glasbenikom ni lahko, jaz dobim vsaj pokojnino, tako da nisem ostala čisto brez dohodkov.«
Sicer pa so njeni dnevi pestri. »Vstajam ob petih zjutraj in dve uri porabim, da postorim kaj na njivi, vrtu, okoli hiše. Pozneje je namreč vroče in se hladim na terasi v senci pod trto. Dopoldne običajno ustvarjam, pišem besedila, se pogovarjam s Slovenci v Avstraliji in Kanadi, kjer smo imeli kar nekaj nastopov. Seveda pa je tu še druga moja velika strast – rada kuham in pečem.«
Med pandemijo pa je, kot se pohvali, dobila tudi tri nove prijateljice. »Omislila sem si kokoške. Fani, Rozi in Fjodla vsak dan znesejo po eno jajce in ne veste, kako lepo rumen je biskvit in kako dobra so domača jajca. Doma pridelam tudi ogromno zelenjave in sadja, kar da bivanju malo ven iz mesta še več prednosti.«