Roberta Goličnika poznamo predvsem kot harmonikarja, učitelja in vodjo Ansambla Šepet. Vedno nasmejani muzikant iz Šmartnega ob Paki že 20 let vodi svojo zasebno glasbeno šolo, a to ni tisto kar je najbolj zaznamovalo njegovo preteklost. Robert se je rodil s srčno napako in to ga je zaznamovalo že kot otroka. Številni pregledi, preiskave so se kar vrstili, potem pa je vse skupaj malo potihnilo do takrat, ko ga je oče njegovega učenca spodbudil k dodatnemu pregledu. Izvidi so ga šokirali. Star je bil 33 let, njegovo srce pa je imelo moči le še za dve leti življenja.
Veseljakinja Janja je z njim poklepetala o njegovi nepozabni življenjski izkušnji.
Koliko si bil star, ko so ugotovili, da imaš napako na srcu?
Moje težave s srcem so se pokazale že takoj ob rojstvu. Starša sta me vsa leta vozila na preglede v UKC v Ljubljano, ko pa sem dopolnil 18 let, so moje zdravljenje oz. preglede vršili lokalni zdravniki – specialisti.
So takrat poskušali kaj reševati?
Tovrstna medicina je bila takrat še precej ohlapna, zato so z operacijo zavlačevali, kajti iz leta v leto so bili boljši in iz leta v leto so pacienti lažje prenašali pooperativne težave.
Koliko si bil star, ko so te operirali?
Ja, verjetno me danes ne bi bilo več, če mi ne bi pri mojih 33 letih po enem pregledu oče mojega učenca dejal: "Pojdi še po kakšno drugo mnenje, pojdi na pregled v Medicor v Ljubljano."
Nisem jih poznal, prvič sem slišal zanje. Ker sam nisem zbral poguma in poklical, me je takrat na prvi pregled naročil kar on sam.
Po sprejemu pri doc. dr. Vojki Gorjup sem se po nekaj preiskavah moral soočit s precej težkimi besedami. Dejala mi je, da imam še dve leti življenja, oz. bo nujno potrebna operacija.
Ko si dobil izvide si si sploh predstavljal, da je lahko stanje s tvojim srcem tako na nitki?
Ne nisem! Moram priznat, da še zdaleč nisem bil pripravljen na operacijo in me je precej potrlo, saj začneš z nadsvetlobno hitrostjo razmišljati tudi o najslabšem scenariju. To je: ali bom preživel?
Česa si se najbolj ustrašil, ko si bil seznanjen z zdravniškimi izvidi?
Mnogi rečejo, da jih ni strah umreti, a sem prepričan da če bi bili takrat v moji koži, bi te besede spremenili. Ja bilo me je strah da bom umrl, strah me je bilo zapustiti moja sončka,
ki sta bila takrat stara Aljaž 13 let in Ambrož 4 leta, ženo Ireno, starše, sestro, prijatelje… itd. Takrat sem mislil, da sanjam in vsako noč, ko sem šel spat, me je bilo strah da je zadnja.
Kaj ti je bilo v največjo tolažbo?
Jaz sem zelo družinski človek, zato sem takrat odločil, da bom iz te vojne odšel kot zmagovalec saj želim uživati ob družini, prijateljih, glasbi in vse to mi je dalo moči, da danes še živim.
Kako dolgo si bil v bolnici?
V bolnišnico sem bil sprejet 13.8.2010 in jo zapustil po nekaj več kot mesecu dni.
Vmes sem si tako zelo želel domov, da sem pretiraval o dobrem počutju. Res sem šel domov a se moral po nekaj dneh vrniti ker sem dobil vročino. Ja vsako zdravljenje zahteva svoj čas.
Kako dolgo trajalo okrevanje po operaciji?
Okrevanje je potekalo še pol leta, najbolj pa sem pogrešal harmoniko in vožnjo z avtomobilom.
Si dobil navodila, da počivaj in da ponočevanje ni več zate?
Nikoli ne bom pozabil kirurgovih besed na moje vprašanje če bo potem boljše. Odgovoril mi je kratko: ste prišli zato da bo slabše?
Rekel mi je tvoje življenje bo takšno kot prej, še naprej boš igral, nastopal in hvala Bogu se je vse dobro izteklo.
Nastopi mi ne predstavljajo težav, je pa res da za bolj fizična dela poskrbijo moji mlajši sodelavci.
Kako se počutiš zdaj?
Počutim se odlično. Po operaciji na srcu pred desetimi leti in sepsi, ki sem jo pred dvema letoma s težka pozdravil, danes živim še bolj umirjeno in predvsem manj stresno. Zelo cenim zdravje, zdravnike in zdravstvo!
Z energijo se polnim ob moji družini, mojih Šepetovcih s katerimi veliko nastopamo in sodelavcih s katerimi poučujem odlične učence in ob vsem tem zelo uživam. Ničesar ne bi spremenil!
Zadnje čase te veliko videvamo v športni opremi. Gre za kakšno novo zdravstveno zaobljubo?
Ja, drži da kar nekaj časa tedensko preživim v športni opremi. Midva z Ireno in našo psičko Lino vsak dan prehodiva kar nekaj kilometrov občasno pa se nama pridružijo še sinova in Lara.
Gre predvsem za boljše počutje, je pa res da načrtujem oz. načrtujemo eno veliko stvar v prihajajočem letu, zato bom moram biti v dobri kondiciji.
September je pred vrati. Koliko učencev pričakuješ na 1. septembrski dan in koliko igranj s tvojim ansamblom?
V Glasbeni šoli Goličniki smo že 22. leto pripravljeni na novo šolsko leto. Večina učencev gre z nami v novo šolsko leto in tudi letos se nam pridruži kar nekaj novih.
Mi smo zadovoljni in po vseh teh letih uživamo precejšnje zaupanje. Pri nas je individualna obravnava, zato se lahko posvetimo vsakemu učencu posebej.
Upam, da se kmalu vrnejo tudi tekmovanja, saj so naši učenci eni izmed boljših, na kar sem zelo ponosen.
Ansambel Šepet je tako kot večina ansamblov letošnjo poletno sezono moral prilagodit razmeram. Odigrali smo le nekaj porok, veselice in vsi večji dogodki pa so prestavljeni na prihodnje leto.
Meseci ki prihajajo, so za nas prav tako polni nastopov zato upam, da se stanje izboljša. Kljub vsemu smo posneli kar tri nove skladbe, dve polki in balado.
Ravno v teh dneh predstavljamo živahno poletno polko KAKO BI TI POVEDALA o kateri kmalu povemo še več.