»Vesel sem, ker lahko pojem in igram, čeprav so razmere nove. Po mojem dogodku pred petimi leti, ko sem doživel hudo prometno nesrečo, se zdaj še raje razdajam na odru, pa čeprav za majhno število ljudi. In razmišljam, da nas bo mogoče ta situacija prizemljila, saj smo postali preveč požrešni,« je z značilnim raskavim glasom povedal glasbenik, ki je v zasebnem življenju najraje doma, z ženo in vnukoma.
»Vnukinja Marina ima glasbeni talent, zdaj pa je 'nono' še dodatno prevzel skrb za njeno glasbeno izobraževanje. V glasbeni šoli se uči flavto, doma pa sem jo začel poučevati klavir. Sam sem namreč že pri šestih letih vedel, da bom glasbenik. Takrat me je namreč oče vprašal, kaj bom, ko bom velik. Odgovoril sem: pevec. Od takrat sem vadil klavir štiri ure na dan, nisem igral nogometa s preostalimi otroki. To je bilo zame pomembno,« priznava Slavko, ki obožuje biti nono.