Igralec Jurij Souček, ki šteje že častitljivih 91 let, je zaznamoval otroštvo mnogim otrokom. Njegov glas v risanki Pipi in Melkijad, mali in veliki pujs, ostaja zasidran v ušesih mnogih, vsekakor pa tudi stavek iz teh risanih zgodb: 'Nič lažjega, pojdi z mano'.
Tokrat je on odšel na pot obujanja svojih otroških spominov v oddaji Spominčice z Nino Cestnik Pavlič.
Kaj je rad jedel, kako se spominja učiteljev, mu je bilo kdaj nerodno, kaj je želel postati po poklicu si preberite v spodnjih vrsticah...
Katera hrana vas spominja na otroštvo?
"Knedli."
Učitelja katerega predmeta iz osnovne šole se najraje spominjate še danes?
"To je pa učiteljica, ki me je imela zelo rada. Če je kaj pozabila doma, me je poslala to kar iskat. Pisala se je Kosec, smo jo klicali Koščeva. No in, če sem ji šel domov iskat npr. očala, je to kar dolgo časa trajalo, saj je stanovala, blizu Zmajskega mosta. Drzgače sem pa imel same petke in, ker sem bil tako priden sem dobil tudi hranilno knjigico Mestne hranilnice."
Kateri je vaš domači kraj?
"Ljubljana-Moste. Tu sem vedno najbolj užival v svobodi, ki sem jo imel kot otrok. Več sem bil zunaj kot doma."
Kdaj vam je bilo kot otroku najbolj nerodno?
Takrat, ko sem imel 10 let. Češka šola, ki je bila v Ljubljani, me je poslala na kolodvor na nek sprejem. Bil sem oblečen kot mali češki sokol, ki je prišel iz Češke. Naučil sem se pesmico, ki bi jo moral povedati. Ko sem začel govorit, sem po zvočnikih zaslišal sebe in se tako ustrašil, da sem začel jecljat, pozabil sem tudi pesmico in takrat mi je bilo res zelo nerodno.
V kako številčni družini ste odraščali in koga ste se pri vzgoji bolj bali?
"Bal sem se vedno mame. Mama je bila general. Z očetom sva bila bolj prijatelja. Oče je imel bicikl in en sedež gor in sva pogosto ušla. Imam še mlajšega brata, ki živi v Švici.
Ohranjate spomin na prvi poljub?
Da bi se kaj posebej poljubljali se ne spomnim, bolj smo se igrali zdravnike v drvarnici. Bil sem pa zaljubljenv neko Saša Pavlič. Z njo sva bila res močno zaljubljena v šolskih dneh, no pred maturo."
Kaj ste želeli postati kot npr. 10 letni deček?
"Nič posebnega. Oče je želel da bi bil prokurist v tovarni Hribar, kjer je on delal. Jaz pa sem odkar pomnim, kar naprej nekaj recitiral. Veliko sem hodil v češko lutkovno gledališe, ki je bil v Narodnem domu. Hotel sem biti lutkar.
Stavek "Nič lažjega, pojdi z mano" vas je v življenju močno zaznamoval?
"Me je ja, seveda me je".
Če vam žena reče, pojdi z mano, kam greste najraje z njo?
"Na morje, na barko. Imava eno barko, ki se imenuje Tastas. Če še o čem sanjava, potem sanjava največ o tem, da bi bila sedaj tam, na našem otoku pa na barki."