Jože Potrebuješ je pred nekaj dnevi objavil fotografijo z očetom in na socialnih omrežjih delil novico o tem, da njegov oče Janez praznuje 80. rojstni dan. Nas je zanimalo kakšen je njegov odnos z očetom. Njegovi odgovori so nas precej presenetili, pa tudi nasmejali.
Jože, tvoj oče je v teh dneh praznoval 80 let. Kakšen je vajin odnos? Ti je predal bolj glasbene ali športne gene?
"Z očetom sva v čisto korektnih odnosih, čeprav sva si po karakterju zelo različna. Geni. V resnici nič od tega. Nikoli ni bil prav navdušen, ker sem vedno nekaj tekal za žogo, kolesaril, smučal…«To ni pravo delo!« me je prepričeval. Tudi glasba je bila bolj nujno zlo. Ko je bilo treba hoditi v glasbeno šolo in preigravati lestvice ja, ko pa sem nekoč omenil, da bi živel od glasbe, pa ni bil prav nič navdušen. »Je glasbenik kak resen poklic? Ali se bo od tega dalo zaslužit vsaj za bencin?« Ga je zanimalo. Ker je on zares mojster izdelovanja kovinskih izdelkov (ograje, lestenci….kot bi se rodil v Kropi na Gorenjskem), sem na njegovo željo šel tudi sam na strojno šolo. Kakšne koristi slovenska strojna industrija nikoli ni imela od mene, znam pa sam zamenjati struno na kitari uauuu! (smeh)
Me pa zelo veseli, da je po odhodu v penzijo začel veliko kolesariti in zdaj vsako leto naredi čez 3000 kilometrov, od hribčka do hribčka, od cerkvice do gradu. Je tudi velik poznavalec zgodovine in to mi je bilo pri njemu vedno zelo všeč. Tudi bere zelo rad. Če bom jaz hotel kdaj prebrati toliko knjig kot on, bom moral živeti zelo dolgo."
Kako ste praznovali njegov rojstni dan.... glede na koronske čase, ki jih živimo?
Jože Potrebuješ z družino in očetom Janezom.
"K sreči smo doma v isti občini, tako da smo ga obdarili z doma narejeno torto, ki jo je spekla njegova vnukinja Petra (moja hčerka). Kupili smo mu dokaj skromno darilo, saj zdaj ni ravno čas za potovanja v kakšna arheološka mesta. Najhuje je bilo to, da ga vnuki niso mogli objet. To je vsem manjkalo. Gotovo tudi njemu. Mi pa se doma nikoli nismo kaj dosti objemali. Ne vem zakaj. Tako je bilo tudi, ko še ni bilo ne duha ne sluha o koroni."
S čim očeta lahko najbolj razveselite?
"Težko ugotoviti. Je namreč zelo zadržan in resen možakar in še po toliko letih človek težko ugotovi, kdaj zares kaže znake ugodja. Zasmeje se v povprečju dvakrat na teden…no malo pa pretiravam. Vem samo to, da sem bil sam velik ljubitelj risanke Pat in Mat le zato, ker se je takrat večkrat zaslišal tudi njegov smeh. To se nam je zares zdelo blazno imenitno."
Če ne bi bilo koronskih časov...bi si oče želel veliko zabavo ali bi bil bolj skromen?
"On nikoli ni oboževal velikih praznovanj in verjetno je tole praznovanje bilo zanj čisto po meri. Nikoli me ni razumel, zakaj sem jaz pred dvema letoma na svoji 50- letnici gostil skoraj več kot 500 ljudi."
(Več o Jožetovem očetu in odnosu z Miklavžem boste lahko prebrali v Reviji Vklop-Stop.)